Od osnovnega do prostega premoženja
Osebno premoženje sestavljata osnovni in prosti del. Z osnovnim premoženjem gradimo socialno varnost posameznika in družine, standard in življenjski stil. Vanj sodijo na primer hiša, v kateri živimo, avto, plovilo, pokojninsko zavarovanje, denarna rezerva. Ta del premoženja praviloma ni namenjen trgovanju.
Ko je osnovno premoženje oblikovano, se pričenja polniti dodatni, prosti del premoženja, s katerim ustvarimo še več premoženja. Tudi prosto premoženje mora biti varno naloženo, a to varnost bolj kot z vrsto naložbe dosegamo z razpršitvijo naložb med različne instrumente na finančnih in nefinančnih trgih.
Instrumenti finančnih trgov so bančne vloge, delnice, obveznice in drugi vrednostni papirji, vzajemni skladi, indeksni skladi, nepremičninski skladi, strukturirani portfelji in življenjska zavarovanja. Tipični predstavniki nefinančnih oziroma realnih naložb pa so nepremičnine, umetnine, dragi kamni, starine, itd..
Prosto premoženje je bolj likvidno in bolj dinamično kot osnovno premoženje. Ob raznovrstnih življenjskih in poslovnih dogodkih ali na podlagi zunanjih vplivov so potrebni različni posegi v prosto premoženje: od iskanja prave naložbene oblike za sveže pritoke, optimizacije davčne obremenitve, spremembe naložbe na tujih kapitalskih trgih, do oblikovanja pokojninskega portfelja ali ocene priložnosti za naložbo v nepremičnine, umetnine, itd..
Odločate se na podlagi poznavanja celotnega premoženja, odnosa do tveganja in seveda na podlagi namenov, želja in ciljev. Za zniževanje tveganja velja upoštevati načela optimalne razpršitve premoženja zaradi doseganja ustreznega razmerja med donosom, likvidnostjo in tveganjem.