
Slovensko ozemlje so si v letih 1941-1945 razdelili nemški, italijanski in madžarski okupatorji. Njihovi cilji so bili enaki: slovensko ozemlje naj bi čimprej, tako upravnopolitično kot gospodarsko, vključili v okvire lastnih držav. Med prvimi ukrepi, ki so jih sprejeli, so bili odloki o zamenjavi dinarjev Kraljevine Jugoslavije v njihove nacionalne valute. Po kratki zapori denarnega prometa so okupatorji določili menjalne tečaje za dinar, med katerimi ni bilo bistvenih odstopanj. Nemški okupator je na Štajerskem, Gorenjskem in v delu Dolenjske menjavo dinarjev za rajsmarke izvedel v času od 1. do 30. junija 1941 po tečaju 1 dinar za 0,05 rajhsmarke oziroma 5 feningov.
Madžarski okupator je v Prekmurju izvedel menjavo dinarjev v penge v drugi polovici maja 1941 po tečaju 100 dinarjev za 10 pengov. Čeprav je italijanski okupator v Ljubljanski provinci že 15. aprila 1941 določil menjalni tečaj dinarja v lire v razmerju 100 dinarjev za 30 lir, so z zamenjavo čakali toliko časa, da sta jo opravila nemški in madžarski okupator. Potem so določili nov menjalni tečaj v razmerju 100 dinarjev za 38 lir. Menjavo dinarjev v lire so opravili od 19. do 26. junija 1941.
Po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 je ozemlje Ljubljanske province zasedel nemški okupator in na njenem ozemlju uvedel Pokrajinsko upravo, ki jo je vodil general Leon Rupnik. Menjave lir v marke niso izvedli. Plačilno sredstvo so ostale italijanske lire. Ker jih je konec leta 1944 začelo primanjkovati, je Pokrajinska uprava z odlokoma septembra in novembra 1944 pooblastila Hranilnico Pokrajinske uprave za izdajo lir Ljubljanske pokrajine. Jamstvo zanje je dala Italijanska banka na slovenskem ozemlju. Kot redno plačilno sredstvo so se na zasedenem slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno pojavile tudi kune Neodvisne Države Hrvatske in dinarji nemške uprave v Srbiji.