
Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF), ki je v letih 1941- 1945 vodila boj proti okupatorjem v Sloveniji, ni imela lastnih finančnih sredstev za kritje hitro naraščajočih potreb narodnoosvobodilnega gibanja (NOG). Odvisna je bila le od prostovoljnih prispevkov, ki so jih kot nekakšno članarino za OF zbirale njene organizacije na terenu. Zbiranje denarnih prispevkov je bilo centralizirano in v glavnem omejeno na Ljubljano, kjer je že poleti 1941 nastal prvi finančni organ OF, Glavna blagajna OF. Preko nje je potekalo vse denarno poslovanje OF. Jeseni 1941 je vodstvo NOG tudi formalno uredilo zbiranje denarnih sredstev za svoje potrebe. Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) je 16. septembra 1941 sprejel odloka o narodnem davku in posojilu svobode. Finančni organi OF so nato v letih 1942-1943 začeli uvajati svoja nadomestna plačilna sredstva (števne lire, obveznice 5-odstotnega posojila svobode in priznanice Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet), ki naj bi zagotovila denarna in materialna sredstva za potrebe partizanske vojske in civilnega prebivalstva na osvobojenem ozemlju. Posojevalcem denarnih in materialnih sredstev je vodstvo NOG obljubljalo, da jim bo posojena sredstva z glavnico in obrestmi vrnilo v treh mesecih po osvoboditvi.
Za plačilni promet na osvobojenem ozemlju so bila najbolj značilna raznovrstna ročno pisana in tiskana potrdila, ki so jih za prevzeto blago izdajala poveljstva partizanskih enot in gospodarsko- finančni odseki organov ljudske oblasti. Vodstvo NOG je 8. oktobra 1943 sklenilo razpisati novo posojilo, ki ga je razpisal Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). Za to posojilo v vrednosti 50 milijonov lir, kolikor je bilo določeno za Slovenijo, so bile konec oktobra 1943 izdane obveznice v lirah in nato sredi februarja 1944 v markah.
Novo obdobje v finančnem poslovanju NOG so prinesli sklepi Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), sprejeti 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju. Na zasedanju je bila poudarjena potreba, da se za slovensko ozemlje poveže v enoten gospodarski in upravni prostor. To naj bi dosegli z uvedbo enotnega plačilnega sredstva, plačilnih bonov, z uvedbo enotnega narodnega davka in z vpisom posojila svobode. Te nove naloge je prevzel novoustanovljeni Odsek za finance pri predsedstvu SNOS. Za izdajo plačilnih bonov v vrednosti 20 milijonov lir so pooblastili 12. marca 1944 ustanovljeni Denarni zavod Slovenije, ki je bil kot emisijska banka NOG odgovoren za denarno poslovanje na slovenskem ozemlju.To je edinstven primer v tedanji okupirani Evropi. Plačilni boni Denarnega zavoda Slovenije v vrednosti 1, 5 in 10 lir so bili natisnjeni v partizanski tiskarni Triglav 11A v Kočevskem Rogu do jeseni 1944. Osnutke, študije in skice zanje so izdelali najbolj uveljavljeni partizanski slikarji in arhitekti. Zanimivo je tudi njihovo tiskanje s pomočjo klišejev, matric in stereotipov.
Osnovna naloga Denarnega zavoda Slovenije je bila ureditev denarnega prometa in s tem povezana poživitev gospodarstva na osvobojenem ozemlju. Poslovanje Denarnega zavoda Slovenije je bilo vsestransko. V pomoč so mu bili njegovi oddelki za emisijo, korespondenco, kreditne in valutne posle ter likvidatura. Denarni zavod Slovenije je z izdajo hranilnih knjižic vzpodbujal varčevanje, za nadzor dolgov narodnoosvobodilnega gibanja pri prebivalstvu je izdajal priznanice in blagajniške zapise, določal tečaje valut, za katere je izvedel iz časopisov, nakupoval valute in ipd. Njegovi strokovni sodelavci so pripravljali vsebinsko plat najpomembnejših načel bodoče finančne ureditve v Demokratični federativni Jugoslaviji. Največ pozornosti so namenili registraciji in zamenjavi okupatorskih valut v dinarje DFJ. Po osvoboditvi maja 1945 je Denarni zavod Slovenije nadaljeval delo v prostorih Državne hipotekarne banke v Ljubljani. Pod svojim imenom je deloval do novembra 1946, ko se je združil s Centralo Narodne banke Federativne ljudske republike Jugoslavije za Slovenijo.