Posel in zakon: skupaj 24 ur

Na kaj vse moramo paziti, da bo ob odločitvi za skupno življenjsko in podjetniško pot razmerje med intimo in poslom ravno pravšnje.

Ko se zakonca ali zunajzakonska partnerja odločita, da bosta skupaj ustanovila podjetje, so v njunih načrtih predvsem dobre plati skupne podjetniške poti. Skupaj bosta preživela več časa, kot bi ga sicer. Skupaj bosta ustvarjala prav posebno zgodbo. Dober partnerski odnos bosta z ustanovitvijo podjetja še utrdila.

Čeprav se vse to res lahko zgodi, je možno tudi, da kasnejša slika ni tako idilična. Naenkrat je lahko časa, ki ga partnerja preživita skupaj, preveč. Njuna pričakovanja, kako naj se »spiše naslednje poglavje« njune podjetniške zgodbe, so lahko naenkrat diametralno nasprotna. Ljubezenski odnos pa prav zaradi teh in drugih izzivov podjetništva ogrožen.

Različne izkušnje, podobna videnja

»S sodelavcem, ki ni tvoj partner, imaš bolj formalen, sodelavski odnos. Ko pa je tvoj sodelavec tudi tvoj partner, je vse bolj burno, bolj strastno, bolj doživeto. Ni mejnic, ki so v poslovnem svetu kdaj tudi dobrodošle,« pravi Anja Marić, ki skupaj z možem Alenom vodi podjetje Eko Saja, poznano po trgovinah WoodWay, v katerih prodajata različne izdelke iz lesa in plute.

Zakonca z Gorenjske sta letos poleti zmagala na izboru za mladega podjetnika leta v organizaciji zavoda Mladi podjetnik. Število njunih poslovalnic, ki so sedaj posejane po Sloveniji, najdemo pa jih tudi na Hrvaškem in Danskem, naj bi se v kratkem še povečalo – v načrtu imata odprtje trgovin v Londonu in Singapurju.

»Odkar skupaj vodiva podjetje je zagotovo kakšen prepir več v hiši, kot je bil prej. Prerekava se predvsem o tem, čemu bova dala prednost. Meni je recimo pomembno, kako trgovina izgleda, kako nas doživlja stranka, ko vstopi v trgovino, Alenu pa je pomembnejše, katere izdelke imamo v trgovini. Zato prihaja do različnih pogledov na to, kam bova vložila denar – ali v lepo trgovino ali v večjo količino ur,« še pove Anja Marić.

Do različnih pogledov na nove izzive še vedno, po četrt stoletja skupne podjetniške poti, prihaja tudi med zakoncema Furlan, lastnikoma podjetja Intra Lighting, ki posluje v 50 državah, ima okrog 250 zaposlenih in 20 milijonov evrov letnega prometa. Neločljivost poslovnega in osebnega življenja je zanju največja slabost vodenja družinskega podjetja:

»Velikokrat je meja med obema svetovoma tanka. Svoje skrbi, delo, odgovornost nosiš tudi domov. Intra je velikokrat glavna tema družinskih pogovorov in včasih imamo sestanek med nedeljskim kosilom. Ne verjamem, da je zasebno in poslovno mogoče ločiti, saj eno vpliva na drugo, zato je pomembno ravnovesje. Mi in naši zaposleni moramo biti zadovoljni na obeh področjih,« pravi Marjeta Furlan, generalna direktorica podjetja.

Ključna razdelitev vlog

Med zakonci-podjetniki, ki so šele dobro začeli s poslovno potjo, in onimi, ki so že podjetniški »stari mački«, sorodnosti najdemo tudi v videnju pozitivnih plati družinskega podjetništva. »Iskren odnos, čeprav buren, je hkrati tudi prednost. Drugemu sodelavcu si morda ne bi upal oporekati ali mu povedati vsega, o čemer pač razmišljaš – tukaj pa to poveš. Veš pa tudi, na katerem področju je kdo dober in kako se lahko spodbujaš, da bi skupaj dosegla zastavljeni cilj,« pravi Anja Marić.

Za Marjeto Furlan pa so glavne prednosti vodenja družinskega podjetja medsebojno razumevanje, zaupanje in dolgoročna strategija podjetja. »Ker je partner v istem kot ti, te lažje razume – predvsem tu mislim na razumevanje glede časa in truda, ki ga je treba vložiti v podjetje. Podjetje gradiš in razvijaš skozi čas in tvoj cilj je dolgoročen uspeh podjetja. In ko veš, k čemu stremiš, je lažje uskladiti tudi kdaj različna stališča. Ta se predvsem razlikujejo glede na najine vloge v podjetju, ki sva si jih razdelila že zgodaj. Temelj najinega zasebnega in poslovnega življenja pa je zaupanje.«

Kot priporočilo za uspešno poslovanje družinskih podjetij raziskovalci največkrat omenjajo prav delitev vlog med zakoncema. V Intri Lightingu se Marjeta ukvarja predvsem s financami in računovodstvom, njen mož Marino pa z razvojem in prodajo. »Delitev je smiselna s stališča vodenja, delitve dela in odgovornosti. O večini stvari si sicer izmenjava mnenje, a mora biti zelo jasno, kdo vodi določeno področje in o stvareh na tem področju odloča. Tako tudi zaposleni točno vedo, na koga se obrniti, ko imajo težave pri kakšnem projektu ali potrebujejo potrditev,« pojasni generalna direktorica primorskega podjetja.

V podjetju Eko Saja je razdelitev vlog podobna: »Oba vse veva, imava pa ločeno, kaj nekdo naredi: Alen je recimo več v navezi z novinarji in skrbi za nabavo, jaz pa skrbim za zaposlene in za finance.«

Ko je konflikt neizbežen

Raziskovalci odnosov v družinskih podjetjih so nesoglasja, ki se v teh podjetjih pojavljajo, razdelili na tri skupine. Prej opisani primer, ko se zakonca ne moreta dogovoriti o tem, na kaj se osredotočiti pri izboljšanju poslovanja, spada v skupino poslovnih konfliktov. Če bi se zakonca prerekala o načinu opravljanja dela in delitvi dela med družinskimi člani in drugimi zaposlenimi v podjetju, bi šlo za procesne konflikte. V skupino sorodstvenih konfliktov pa spadajo tista nesoglasja, ki so posledica težav v partnerski zvezi oziroma družinskih odnosih.

Ko se nesoglasja pojavijo, so odzivi nanje različni. Nekateri se soočenju prepričanj izogibajo, v upanju, da bodo težave s časom izginile same od sebe. Ko to ne deluje, pa je spor neizbežen. Takrat je pomembno jasno izražanje težav in želja vseh vpletenih. A kako mirnost in preudarnost doseči v odnosu, v katerem je »vse bolj burno, bolj strastno, bolj doživeto«?

Najlažje tako, da si partnerja najprej zbistrita misli, »zadihata«. Vsak naj svoje videnje težave najprej zapiše, zbere misli. Ko bosta postavila piko sestavku, bo razburjenost manjša, s tem pa bo vsak od njiju bolj pripravljen prisluhniti drugemu in ga dejansko slišati. Ko se reševanje konflikta zares začne, naj imata oba partnerja v mislih, da je »na drugi strani« nekdo z istim ciljem – zagotoviti uspešnost poslovanja podjetja in uspešnost intimne zveze.

Če preboja v razpravi ni mogoče doseči, je priporočljivo na pomoč poklicati mediatorja – to je lahko kdo izmed zaposlenih v podjetju, lahko pa zunanji svetovalec, usposobljen prav za reševanje tovrstnih konfliktov.

Dodajmo, da se nesoglasja v družinskih podjetjih praviloma pojavijo, ko v njih delajo tudi otroci. Manj napetosti bo, če bosta lastnika podjetja, mati in oče, vloge članov družine v upravljanju podjetja jasno razmejila. Določiti morata tudi kriterije vključevanja članov družine v podjetje, in še posebej na vodstvene položaje, da ne bi bili drugi zaposleni, ki niso del družine, nemotivirani ali celo razočarani nad vodstvom.

Člani družine naj bi bili v podjetju tudi čim bolj ločeni, saj je ob manj stikih manj možnosti za nastanek konflikta. O predaji poslov naslednikom, ki običajno povzroči največ nesoglasij in sporov v družinskih podjetjih, pa več tudi na naših straneh. 
 

Pripravljeni na najslabše ali pravni vidik skupnega poslovanja

Pomemben izvor težav v ljubezensko-podjetniškem odnosu so tudi finance. Če podjetje posluje slabo, če se težko zadolžuje oziroma mora za to, da bi se lahko zadolžilo, jamčiti z veliko premoženja ali celo z osebnim premoženjem lastnikov podjetja, to v odnos zagotovo prinese nezaželeno napetost. Ta se utegne razviti v oviro, ki je partnerja ne bosta zmogla preiti skupaj.

Da do razveze zaradi pritiskov, izvirajočih iz posla, ne bi prišlo, je v pomoč lahko že prvi korak na skupni podjetniški poti – ustanovitev prave pravno-organizacijske oblike podjetja. Če bosta partnerja ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) ali delniško družbo (d. d.), bosta v primeru dolgov te poplačala samo s premoženjem podjetja.

Če pa bi ustanovila družbo z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.), pri kateri začetni vložek sicer ni potreben, pa bi dolgove morala pokriti tudi iz lastnega premoženja, kar možnost pojava vsakodnevnega stresa in konfliktov nedvomno povečuje.

Dobro je poznati tudi druge pravne okoliščine, da ob morebitni razvezi ne bi bilo presenečenj.

Običajno zakonca oziroma zunajzakonska partnerja podjetje ustanovita s premoženjem, ki sta ga v času trajanja njune zveze pridobila z delom. V tem primeru  delež v podjetju vedno spada v skupno premoženje zakoncev, saj po slovenskem družinskem pravu za skupno premoženje zakoncev velja vse premoženje, ki je bilo v času zveze pridobljeno z delom.

Čeprav bi se torej partnerja dogovorila, da bo eden od njiju zapisan kot imetnik deleža v podjetju v višini 70 odstotkov, drugi pa kot imetnik deleža v višini preostalih 30 odstotkov – kar je po korporacijskem pravu dopustno –, ta delitev v primeru, da je bilo podjetje ustanovljeno iz skupnega premoženja, ne bi bila pravno upoštevna. Delež v podjetju je v tem primeru po črki zakona njuno skupno premoženje. V primeru razveze bi oba deleža v podjetju bila predmet delitve skupnega premoženja zakoncev – ob predpostavki, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, bi bil zakonec z manjšim deležem upravičen do določenega izplačila vrednosti od zakonca z večjim deležem, in to ne zato, ker bi bil prevzeten, ampak ker mu tolikšen del pripada po zakonu.

Povsem drugače je, če sta zakonca podjetje ustanovila s sredstvi, ki niso del skupnega premoženja zakoncev, ampak posebno premoženje vsakega od njiju. Po slovenskem družinskem pravu je posebno premoženje tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila že pred začetkom partnerske zveze, pa tudi tisto, ki je bilo v času njune zveze pridobljeno drugače kot z delom (denimo kot darilo ali kot zapuščina).

V tem primeru sta zakonca imetnika vsak svojega deleža – če je eden prispeval 70 odstotkov ustanovnega kapitala, drugi pa 30, ta deleža ob razvezi zakonske zveze ne bi bila predmet delitve skupnega premoženja zakoncev, saj ne spadata v njuno skupno premoženje.

Dodajmo še nasvet: če do razveze pride, je najbolje, da se zakonca dogovorita, da enemu ostane delež v podjetju, drugemu pa preostanek predmetov skupnega premoženja oziroma primerno finančno nadomestilo za delež v podjetju. Le tako bo imelo podjetje najboljše možnosti za nadaljevanje uspešnega poslovanja.

Kot v delu Podjetniško premoženje zakoncev še piše pravnik dr. Gregor Dugar, so med družinskim in korporacijskim pravom v Sloveniji še druga neskladja, na katera morata zakonca biti pozorna, ko se lotevata skupnega poslovanja. Na enega od teh neskladij – ki je sicer z vidika odnosa med partnerjema neproblematično – naletita denimo ob ustanovitvi d. o. o., ko korporacijsko pravo ne zahteva notarskega zapisa, družinsko pravo pa prav za vse posle med zakoncema zahteva prav to.

Težava pa utegne biti večja pri vprašanju upravljanja korporacijskih pravic iz skupnega deleža pri d. d. in pri d. o. o.. Obe vrsti podjetij izvrševanje korporacijskih pravic dovolita le osebi, ki je vpisana v centralni register vrednostnih papirjev oziroma sodni register .

»Ker je v praksi v centralni register vedno vpisan le eden od zakoncev, /…/ čeprav korporacijske pravice iz delnice pripadajo skupnemu premoženju, /…/ nevpisani zakonec v razmerju do d. d. nima nobenih korporacijskih pravic in mu jih družba ne sme dovoliti izvrševati,« piše Dugar.

Zakonca bi zato morala vztrajati pri zahtevi, naj bosta v centralnem registru vpisana oba in se nato dogovoriti za skupnega zastopnika (ki je lahko eden od njiju). Pri d. o. o. pa imetnika skupnega poslovnega deleža lahko izbirata med skupnim izvrševanjem pravic in izvrševanjem po skupnem zastopniku.

Če izbereta prvo možnost, to ne pomeni, da bosta pravice iz poslovnega deleža morala vedno izvrševati skupaj in istočasno, ampak le, da bo eden od njiju za to vedno potreboval soglasje drugega. Ko bi se dogovorila, da bo pravice v imenu obeh izvrševal le eden od njiju, pa mora ta biti previden – če bo pri upravljanju nevesten, bo lahko drug zakonec zahteval povrnitev morebitne nastale škode.

Kaj pa davki?

Poleg pravnega vidika poslovanja je vedno dobro poznati tudi davčnega. Pa je v Sloveniji za zakonce in zunajzakonske partnerje, ki imata skupaj podjetje, kakšna posebna ugodnost?

Davčni svetovalci iz podjetja Taxgroup pravijo, da ne. »Vsak od zakoncev mora oddati svojo davčno napoved (kapitalski dobički, dividende …) in posledično prejme tudi vsak svojo odločbo o odmeri dohodnine.« Vendar se tu zgodba ne konča – davčne obveznosti lahko zakonca-podjetnika optimizirata, uredita tako, da bosta plačala manj dohodnine.

»Če je v podjetju zaposlen le eden od zakoncev in prejema določeno bruto plačo (denimo 6000 evrov), bo dohodnina predstavljala večji strošek, kot če bi bila zaposlena oba zakonca in bi vsak prejemal polovico bruto plače (3000 evrov), ki jo zdaj prejema en zakonec,« pojasnjujejo.

Davčni svetovalci ob tem navajajo še nekatere druge »davčne rešitve«, ki veljajo za zakonce in zunajzakonske partnerje nasploh, a niso neposredno povezane s skupno podjetniško potjo zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev: en zakonec lahko za brezposelnega zakonca, ki ne opravlja dejavnosti in nima dohodkov, uveljavlja olajšavo za vzdrževanega družinskega člana; zakonci in otroci si lahko med sabo primerno razporedijo morebitne denarne depozite tako, da nihče od njih ne bi od obresti dobil več kot 1000 evrov na leto – letne obresti, ki so nižje od tega zneska, namreč po zakonu o dohodnini niso obdavčene; davka so oproščena tudi darila med zakoncema in otroci ...

Posebnosti pri bančnem poslovanju

Tudi banke zakoncev-podjetnikov oziroma družinskih podjetij praviloma ne obravnavajo nič drugače od navadnih podjetnikov. A do razlik vendarle lahko pride: »Predvsem avstrijske dajejo velik pomen vlogi zakoncev. Bolj jim je pomembna privatna garancija kot garancija podjetja,« pravi Marjeta Furlan.

Banke sicer zakoncem-podjetnikom na splošno svetujejo, naj se dogovorita, kdo bo urejal bančno poslovanje, in uredita pooblastila za poslovno in osebno poslovanje, če bi se kateremu od njiju kaj zgodilo ali začasno ne bi uspel opravljati bančnih poslov.

Zakonca Marić se predvsem držita splošnega nasveta, naj bosta oba zakonca-podjetnika prisotna na (ključnih) sestankih s poslovnim skrbnikom: »Vse sestanke vedno opraviva skupaj – in reči moram, da nama to izjemno koristi. Vsak razmišlja s svojo glavo, in torej o stvareh, o katerih morda drugi ne. Zato bi, če bi na sestanek odšel samo eden od naju, zagotovo dobila veliko manj odgovorov, kot jih,« pravita.

Avtor: Denis Vičič

december, 2015