Rudi dela v bančništvu že 29 let. Začel je za bančnim okencem, takrat še v Koroški banki. Ko se je ta leta 2008 priključila NLB, je sprejel izziv in se lotil finančnega svetovanja. »Ko sem dobil to delo, sem na novo zaživel. Lahko rečem, da sem bil prej, vsaj po ocenah sodeč, kvečjemu povprečen delavec. Danes pa se lahko pohvalim z rezultati, ki me uvrščajo med boljše svetovalce,« opiše prelomni trenutek.

Uspeh se skriva v zaupanju

Z bogatimi izkušnjami, pridobljenimi pri delu z ljudmi, se zaveda, da je skrivnost uspeha v zaupanju: »Posel se sklepa med ljudmi. Zavedam se, da sem tisti, ki mora pridobiti in upravičiti zaupanje strank. Njih ne zanima, kdo je lastnik banke in kdo sedi v upravnem odboru. Posel so sklenili z menoj in jaz sem odgovoren zanj.« Kot  poudarja, je bistveno, da znaš ljudem prisluhniti, jih spoznati ter razumeti njihove želje in težave.

Sanje postanejo resničnost

»Včasih so pričakovanja ljudi previsoka. A nikogar ne pošljem skozi vrata, preden ne preverimo vseh možnosti.« Spomni se družine, ki se je pri njem oglasila z željo po hipotekarnem kreditu. »Ko sem pogledal njihove prihodke, možna zavarovanja in želje, sem si mislil, da ne bo šlo. Nato pa smo začeli delati skupaj. Uspelo jim je znižati ceno želene nepremičnine, poskrbeli so za dodatna zavarovanja, in ko se je ugodno razpletla še cenitev, je naredila svoje še banka in na videz nemogoče je postalo mogoče,« razloži z nasmehom. Družina ga še danes vabi na obisk v novi dom, da bi mu pokazala, kako so sanje postale resničnost, pove.

Širjenje obzorij

Na steni v njegovi pisarni visi več potrdil o opravljenih izobraževanjih, najpomembnejše mesto med njimi pa imata licenca za prodajo vzajemnih skladov in licenca za posrednika zavarovalniških produktov. »Če želiš biti res pravi svetovalec in ne zgolj komercialist, moraš imeti širino in poznati celoten spekter produktov. Stranki, ki bo na primer najela hipotekarni kredit, moraš razložiti tudi tveganja in predstaviti načine, na katere se lahko pred njimi zaščiti. Življenjsko zavarovanje je v takem primeru skoraj nuja.« A kot pravi, nikoli nikomur ničesar ne vsiljuje. Skozi pogovor poskuša začutiti človeka, se mu približati in ugotoviti, česa si v resnici želi. Ob tem pa si šteje tudi za dolžnost, da vsakogar opozori na življenjske dogodke, ki lahko čez noč spremenijo posameznikovo finančno sposobnost, in ob tem na načine, kako se pred finančnimi pretresi zavarovati. 

Prelepo, da bi bilo res

Na podlagi svoje prakse ugotavlja, da Slovenci produktov, ki jih ponuja finančni trg, včasih ne poznamo dovolj dobro. Zato kot eno svojih najpomembnejših nalog vidi izobraževanje in informiranje strank. »Pričakovanja strank so včasih nerealna. K meni je pred dnevi prišel nekdo, ki je trdil, da mu v sosednji Avstriji ponujajo produkt, vezan na vlaganje v vzajemne sklade, ki ima zajamčeno petodstotno obrestno mero. A ko je nekaj prelepo, da bi bilo res, običajno pač ni res.«

Zatiskanje oči

Slaba informiranost je po mnenju Rudija Planinška tudi razlog za to, da si Slovenci zatiskamo oči pred pokojninsko problematiko. »Premalo se zavedamo, kaj nas čaka čez 20, 25 let, ko se bo upokojevala generacija, ki je danes stara med 40 in 50 let. Če ne bomo sami poskrbeli za zadostno pokojninsko rezervo, nas čaka velik šok, saj se bodo ob koncu delovne dobe dohodki vseh čez noč znižali za 30 odstotkov ali več. Na splošno premalo razmišljamo o finančni varnosti. Le redkokdo ima rezervni sklad, denar, s katerim bi lažje prebrodil težavno situacijo, kot je izguba zaposlitve.« Ob tem se spomni časov, ko je šel v stečaj Prevent, v katerem je delalo veliko njegovih sokrajanov. »Tisti, ki so imeli neko rezervo, so prehodno obdobje do nove zaposlitve lažje prebrodili, za tiste brez prihrankov pa so prišli težki časi.« 

Naložena odgovornost

Zaveda se, da so dohodki v njegovem domačem kraju nižji kot kje drugje, a meni, da to ne more biti izgovor za to, da ljudje ne upravljajo svojih financ. »Nižje niso le plače, ampak tudi življenjski stroški. Najemnine v Slovenj Gradcu in Ljubljani se ne dajo primerjati,« je nazoren. Velika večina njegovih strank ne sodi v premožnejši sloj prebivalstva, ampak so povprečni ljudje s povprečnimi dohodki. Ljudje, ki mu ob iskanju poti za uresničitev svojih želja pogosto zaupajo najbolj osebne podatke. 

Rudi Planinšek se zaveda odgovornosti, ki mu je s tem naložena, in je ponosen, da mu je uspelo pridobiti zaupanje toliko svojih sokrajanov. Zato se pohvali, da ima svoje delo res rad. »Pred dnevi sva imela s soprogo enega tistih sanjaških pogovorov. Vprašala me je, ali bi še opravljal svoje delo, če bi zadel milijon evrov na lotu. Malce sem pomislil in odgovoril: Seveda. To delam. To sem.«

november, 2016