Jože Ciuha – »Čas naše mladosti«

Velikokrat se opisi umetniškega dela Jožeta Ciuhe osredotočajo na temo »časa«. Dokumentarni filmski portret RTV-Slovenija iz leta 2012 ima naslov »Slikar svojega časa«; retrospektivna razstava v Jakopičevem razstavišču v Ljubljani leta 2013 pa se je imenovala »Labirint časa«. A neizpodbitno velja, da so njegova dela neomejena z datumom nastanka in nimajo določenega »roka trajanja«. Še vedno so sveža in polna življenja – torej mlada in skoraj vedno tudi vesela. 

Jože Ciuha je bil plodovit ustvarjalec. Čez 60 grafičnih motivov na razstavi je le vrh ledene gore njegovega grafičnega opusa. Ta pa je majhen v primerjavi s slikami, risbami in besedili. A tudi z grafikami se ga lahko lepo spominjamo in podoživimo njihov čas.

V njihovih motivih se kažejo njegove ključne teme:
    • opice ali »Variacije na temo«;
    • pravljice, ki izhajajo iz ilustracij za otroke in mladino;
    • ikone, profeti, »ujetost« in »Fellini«, ki izhajajo iz izrazne moči bizantinskih ikon in evocirajo človekove dialoge        z božjim;
    • menine in dvorne dame;
    • dialogi med moškimi in ženskimi figurami v trenutku zaobljube, snubljenja, dvorjenja, izkušanja skrivnosti              življenja ...

Torej mnogih arhaičnih tem iz zakladnice naše skupne podzavesti, ki jim je Jože Ciuha dal novo in mlado energijo in obliko.

Maj je bil mesec, ki mu je bil še posebno blizu, saj so ga trenutki osvoboditve Ljubljane izpod trpinčenja okupacije zaznamovali za vse življenje. Bil je čas velikega slavja in praznovanja, ki je zaključil leta grozljive more. Do svojih zadnjih dni se je vračal v tisti čas in dodajal utrinke v svojo knjigo spominov, ki je posthumno izšla pod naslovom »Dolga pot«. Tudi v njej izpostavlja optimistični pogled na tisti in nato kasnejši čas – na čas, ki smo si ga delili in skupaj živeli.

Tako smo 26. aprila praznovali njegovih 95 let, 15. maja pa se spominjamo 80. letnice njegove izbrane Radmile, ki se je od začetka do konca borila za priznanje njegovega dela. Obema starost ni prišla do živega saj sta vsak dan znova, namesto strahu izbrala – ljubezen.