Postmodernizem 2. del

Nova ekspresija. Pejsaž kot tematska preokupacija

od 19. januarja 2022

Nova ekspresija

Časovnica razstavljajoče četverice ima dovolj širok razpon - od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja do prestopa v novo stoletje ter hkrati z otvoritvijo novega tisočletja. Če se je v splošni opredelitvi nove podobe našel kot povsem upravičen, morda še posebej za slovensko umetnost tega časa, izraz novi ekspresionizem z vsem svojimi, imenujmo jih hibridnimi značilnostmi, naj bi se v »novi ekspresiji« pojavil skupni imenovalec ali bolje formalno prepoznavna nota za izbrane osebnosti, ki so imele zanesljiv izhod iz visokega modernizma. Morda to še najmanj velja za sliko Možgani SERGEJA KAPUSA, za katere ostrimi prepleti in zapleti odtenkov modrine komaj še slutimo slikarjevo kasnejšo izrazito, skoraj formalistično geometrizacijo slikarske opne. Embrio ZDENKA HUZJANA pa je pravzaprav simbolno-atavistični zametek njegovega celotnega slikarskega opusa, odkar je prekinil s figurativno ekspresionistično oziroma akademsko konvencijo.

In če je v sliki nestorja slovenskega postmodernizma EMERIKA BERNARDA še mogoče občutiti nedokončani dialog s prvinami modernizma, je vstopna napoved v meditativno konsolidacijo njegovega prostorskega dojemanja zanesljiva končna rezultanta. Seveda pa sem sodi tudi razširjeno in pestrejše barvno polje, ki kot da so ga zapolnile razigrane spominske determinante, če vzamemo za primer Poletje TUGOMIRJA ŠUŠNIKA.

Pejsaž kot tematska preokupacija

Če se ozremo nazaj v dvajseto stoletje, so bila za odkrivanje tematske svežine v krajinarstvu zlasti intenzivna sedemdeseta in osemdeseta leta: v zanimivi, zdravi tekmovalni kontinuiteti so si sledile izbrane in motivno (tematsko) na široko odprte predstavitve.

Brez prepoznavanja reduktivistične govorice, značilne še za pozni modernizem, za kontemplativno občutje prostora nastanka (genius loci) v konkretnem primeru, si branja slikarstva FRANCETA NOVINCA ne znamo predstavljati. V raziskovalnem procesu se je Novinc želel približati svojemu prostoru nastanka predvsem skozi izbrano strukturno govorico simbolnih prispodob o povzetju krajine. HERMAN GVARDJANČIČ priznava svojevrsten prared v naravi, metaforično videnje prvobitne razdelitve zemlje ali vode do neba: romantično razmišljanje, zasnovano sredi škofjeloškega Barbizona, ki ga prenaša v kontekst novodobnih pojmov, kot so inertnost, osamljenost, fiktivnost v sodobnih prostorskih in časovnih razsežnostih. Prvi pendan Gvardjančičevi dramatičnosti in hkrati slikar, ki na svojstven način »reciklira« megličasto podobo škofjeloške krajine impresionista Ivana Groharja, je BORIS JESIH. Iteracija njegove zelenkaste cvetoče jablane v sončno megličasti svetlobi označuje ponovno iskanje starodavnega ikonografskega simbola.

V devetdesetih letih najdemo trojico slikarjev, v katerih delu je tematska preokupacija s krajino tudi očitna, pri čemer pa je njihov generacijski razpon bistveno širši. Če BOGOSLAV KALAŠ za avtorsko različico radikalnega realizma poišče recitacijsko širino beneške lagune, si stojita DUŠAN KIRBIŠ in LOJZE LOGAR odločno vsaksebi. V Kirbiševi Terri se že pojavi element sublimnega, medtem ko je Logarjeva modernistična ekspresija zadobila v tem času ornamentalno-geometrizirano in barvno akcentuirano krajinsko videnje.

Aleksander Bassin, muzejski svetnik

Zloženka

   

VAS ZANIMA UMETNOST?


 

Naročite se na naša sporočila

KONTAKT


Irena Čuk
E : irena.cuk@nlb.si

NLB GALERIJA AVLA


Trg republike 2, SI-1520 Ljubljana
Odprto:
vsak delovnik od 9. do 17. ure

Na voljo smo vam 24 ur na dan, vse dni v letu!