Želite nastaviti vstopno stran za Podjetja kot privzeto vstopno stran?

Kako otroke naučiti, da denar ne raste na drevesu?

Usvojitev odgovornega ravnanja z denarjem je ena najboljših popotnic za življenje, kar jih lahko otroci dobijo od staršev. 


Ne vrtec ne šola ne bodo otrok naučili samostojnega in odgovornega ravnanja z denarjem, zato je pomembno, da jih starši že od ranega otroštva poučujete o denarju oziroma pravilnem odnosu do njega. Pa ne pozabite: največ šteje lasten zgled.

Odnos do denarja

Preden se lotite finančne vzgoje svojih malčkov, se je prav vprašati, kakšen je vaš odnos do denarja ter kakšen vzorec želite prenesti na svoje potomce. Znate denar zaslužiti? Imate do njega strahospoštovanje? Je denar vaš dnevni spremljevalec? Morda tabu tema? Je denar nekaj, kar v družini sproščeno kroži, ali ga stiskate in zadržujete pri sebi? Sproža v družini prepire? Je osrednji fokus vašega razmišljanja ali imate v življenju še druge interese, druge vrednote?

Začnite zgodaj in preprosto

Mnogi menijo, da otrok pred vstopom v osnovno šolo ni treba obremenjevati s to »resno temo«, saj se bodo tako ali tako še prekmalu srečali z njo. Strokovnjaki pa, nasprotno, svetujejo, da otroke že v rosnih letih seznanite z denarjem in denarno izmenjavo. Seveda na njim primeren in razumljiv način.

Otroku tako že pri nekaj letih starosti razložite, da se morate potruditi, da zaslužite denar, in da vam šele nato omogoča takšno življenje, kot si ga želite oziroma kot ga dejansko živite. Če majhnemu otroku rečete, da nimate denarja za uresničitev katere od njegovih želja, vam pogosto  odgovori: »Pojdi ga iskat na bankomat.« ali »Saj daš samo kartico.« Takrat mu pojasnite, da denar ne raste v bankomatu in da morate vi delati, medtem ko je on v vrtcu ali varstvu, da ga zaslužite.

Ker otrok še ni sposoben abstraktnega razmišljanja, mu konkretno in na njemu razumljiv način razložite, kaj je služba, kako služite denar, kaj delate na delovnem mestu. Sporočiti mu želite, da je količina denarja omejena in da to zahteva razmislek, za kaj ga bomo porabili. A bodite pozorni, da ne boste otroka preveč obremenjevali z vsakim izdatkom zanj, kot so recimo igrače, oblačila, knjige ali sladkarije.

Igrajte se trgovino

Če boste pozorni, ne boste spregledali, kdaj se začne vaš otrok zanimati za papirnate lističe in kovane novce, ki so tako pomembni v vsakdanjem življenju staršev. V starosti približno treh let, ko želijo otroci v vsem posnemati svoje starše, tudi pri nakupovanju in plačevanju, jim lahko kupite ali naredite otroško blagajno in jim s tem približate pristno izkušnjo trgovine. Čeprav še ne morejo razumeti, koliko neka stvar stane ali zakaj pogosto dobite nekaj denarja nazaj, ko na blagajni plačate, otroci pri tej starosti že razumejo pojem denarne menjave, kar se ob igri trgovine še okrepi.

Takrat malčke tudi pogosteje vzemite s seboj v trgovino. Postopoma bodo začeli spraševati o cenah igrač, sladkarij ali sladoleda. Na primerih v trgovini otroku razložite, koliko kaj stane, pokažite mu kovanec in mu pojasnite, kaj dobite za to vrednost (recimo dve kepici sladoleda za dva evra). Tako si bo otrok najbolje ustvaril predstavo o porabi in vrednosti denarja.

 »Otrok že zelo zgodaj – približno od tretjega leta dalje – razume, da moramo imeti denar, če si želimo privoščiti nekatere dobrine. Prav tako lahko zelo zgodaj razume, da je količina denarja za porabo omejena. K temu sodi še izkušnja, da je zadovoljitev želje nekaj, kar ni vedno mogoče uresničiti takoj. Da je torej takojšnjo zadovoljitev želje mogoče odložiti na kdaj pozneje. Pri tem vpeljujemo zelo pomembno funkcijo meje, ki ne velja samo v odnosu do denarja, ampak na vseh pomembnih področjih življenja,« opozarja dr. Albert Mrgole, psihoterapevt iz zavoda Vezal ter soavtor vzgojne uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.

Da ne bi otrok v trgovini svojega vedenja pogojeval z zadovoljitvijo svojih želja (da bi želel, da mu kaj kupite, sicer bi začel trmariti, jokati, se metati po tleh ...), sebe in njega prej pripravite na skupen obisk trgovine. Dr. Albert Mrgole svetuje: »Vnaprej lahko sestavite seznam dobrin, ki jih potrebujete, in določite vsoto denarja, ki jo boste namenili za nakup. V trgovini se vedno soočate z dinamiko med željami in potrebami. Če imate vnaprej napisan seznam, se lahko osredotočite na potrebe (in želje prestavite na raven, kjer si jih lahko privoščite, če vam za to ostane denar). Otrok naj sodeluje pri tem, vas opazuje, z njim se pogovarjajte, kaj potrebujete, kaj boste kupili, koliko kaj stane ... Tako vidi, da morate preračunavati, zamenjati že izbrane izdelke za cenejše, kaj odložiti nazaj na polico in podobno. Pomembno pri tem pa je, da plačujete z gotovino in ne s plačilnimi karticami.«

Moja pikapolonica

Strokovnjaki so si enotni, da je v tej starosti tudi že čas, da malčku razkrijete prvo orodje male finančne vzgoje: hranilnik. Otrok naj ga ima v svoji sobi, vanj pa bo z veseljem metal kovance, ki mu jih bodo podarili odrasli. Otroku seveda razložite, kaj je posledica »hranjenja pikapolonice«. Vaš cilj je otroku pojasniti, da s tem varčuje za nekaj njemu dragega.

Ko otrok že nekoliko odraste in razume tudi simbolično vrednost denarja, ko se začne zanimati za številke in prek igre že pokaže zanimanje za seštevanje in odštevanje do deset (ali ko vstopi v osnovno šolo), pa je čas za še eno orodje finančne vzgoje: žepnino.

Prva žepnina

Sogovornika trdita, da je to odlična metoda, s katero otrok razvija veščine, potrebne za odgovorno ravnanje z denarjem. Znašel se bo namreč v situacijah, ko bo moral pretehtati med svojimi željami in potrebami ter se odločiti, katerim bo dal prednost, katere pa preložil na kasnejši čas. Mnenja o ustrezni višini žepnine so različna, bolj kot višina žepnine pa je pomembno, da se z otrokom dogovorite, katere stroške bo plačeval z njo, in da imate nad tem pregled.

Najprej naj bo žepnina namenjena za njegove želje, kot so igrače, sladkarije in darila za prijatelje, šolske obveznosti pa plačujte vi. Ob vpisu v srednjo šolo pa je čas, da otrok z žepnino krije tudi svoje šolske potrebščine, malico in prevoze. Da bi mu zagotovili zadosten znesek mesečne žepnine, izračunajte vse njegove redne obveznosti, temu pa prištejte še približno 30 odstotkov za preostale izdatke in varčevanje. Pri tem je priporočljivo, da mu razložite, naj 10 odstotkov žepnine prihrani, s čimer si bo lahko privoščil kakšen večji nakup, kar ga dodatno motivira za varčevanje – vendar naj sam zanj privarčuje najmanj polovico.

Pomembne so izkušnje

 »Otrok se z žepnino uči odločanja in odpovedovanja: če žepnino porabim za to in to, si ne bom mogel privoščiti tega in tega, kar me prav tako mika. Vsaka odločitev za nekaj sočasno pomeni odpoved nečemu drugemu. To pa sta sposobnosti, ki neredko še odraslim povzročata veliko težav. Zato je pomembno, da ju začnejo prakticirati že otroci v svojem malem svetu. Toliko laže jim bo, ko odrastejo. Poleg tega se otrok z žepnino uči realitetne kontrole: videti in upoštevati ta svet, kakršen je, in ne, kakršnega mu slika njegovo še dokaj pravljično mišljenje in brezmejna domišljija,« pojasnuje mag. Janko Bohak, specialist klinične psihologije, dipl. psihoanalitik.

Dr. Mrgole dodaja: »To je čas, ko otrok razvija odnos do osebne lastnine, do tega, da si lahko tudi sam kaj kupi brez omejevanja staršev, da načrtuje nakup, da mora varčevati, da odloži zadovoljitev trenutnih želja. Otrok lahko z izkušnjo ravnanja z denarjem pridobiva in razvija različne strategije, kaže pa tudi svoj značaj. Pomembno je, da ima otrok možnost razpolagati z denarjem in pridobivati izkušnje, ki so povezane z realnim življenjem.«  

Določite pravila

Izjemnega pomena pri dajanju žepnine so pravila, ki jih otroku jasno razložite. Teh se morate strogo držati tako starši kot otroci. Ker majhen otrok še nima izoblikovanega občutka za čas, je priporočljiva tedenska žepnina (med 10. in 12. letom lahko preidete na mesečno). Otrok naj jo prejema vedno na isti dan v tednu, s čimer se navadi na ritem in red, predvsem pa se tako nauči načrtovati svoje izdatke.

Preden začnete otroku dajati žepnino, se pogovorite z njim, za kaj je namenjena (sladoled, igrače in podobno) in katere stroške boste krili vi (šolske potrebščine, oblačila, obutev). Kljub temu, da gre za njegov denar, morate vedeti, za kaj ga porabi. Prav tako jasno povejte, česa ne želite, da kupi, oziroma ne sme kupiti z žepnino (predmetov, ki so v nasprotju z vašimi vrednotami).

Meje, meje, meje

Čeprav se tega morda ne zavedate, bo tudi vaš odziv na otrokove želje zaznamoval njegov odnos do denarja. Dr. Albert Mrgole opozarja: »Če otroku popuščamo pri vseh željah, bo težko osvojil funkcijo omejevanja. Če mu vse prepovedujemo in togo onemogočamo, pa mu s tem razvijamo tesnoben odnos do denarja in samo še povečujemo moč želje. Zato je žepnina zelo koristna izkušnja. Vendar je pri tem potrebno zavedanje, da se otrok uči na konkretnih izkušnjah in v omejenem obsegu. Dolžnost in vloga staršev je, da pri tem zagotovijo varne okvire.«

Peter razlaga, zakaj sta se z ženo odločila hčeri dajati žepnino, ko je začela hoditi v drugi razred osnovne šole: »Čeprav je pri približno štirih letih opazovala vsak moj gib na blagajni in se kasneje doma izjemno rada igrala trgovino, se mi pred sedmim letom ni zdela dovolj zrela za žepnino. S tem prelomnim korakom sva želela z ženo predvsem ilustirati, da denar ne raste na drevesu, da ne moremo dobiti vsega, kar si zaželimo, in da je treba z denarjem ravnati preudarno, predvsem pa, da si je treba postaviti meje. Kaj si lahko privoščim in za katero stvar sem pripravljen dati denar. Tako je bila hči prisiljena dati na tehtnico, ali si bo s svojim denarjem kupila igračko, za katero je prvotno prosila naju. Kar se mi zdi izjemna ne samo finančna, temveč vseživljenjska šola.«

Pasti

Ena izmed ključnih pasti za starše je, da žepnina postane nagrada za lepo vedenje ali za uspeh v šoli, ali nasprotno, način kaznovanja. To se ne sme zgoditi.

Strokovnjaki še opozarjajo, da je ena največjih napak, ki jih lahko storite pri finančnem opismenjevanju otrok, da se sami ne držite predhodno določenih pravil. S tem dajete otroku slab zgled, predvsem pa mu z nasprotujočimi si informacijami ne pošiljate jasnega sporočila.

Ena najpogostejših napak je tudi finančno nagrajevanje ob koncu šolskega leta ali ob opravljenih domačih opravilih, saj je delo za šolo ali pomoč doma otrokova obveznost. Otroku jasno povejte, zakaj ste mu začeli dajati žepnino (da se nauči odgovornega ravnanja z denarjem) in čemu je namenjen prejeti denar. Hkrati mu razložite, da za domače in šolske naloge ne bo finančno nagrajen, kot tudi vi niste nagrajeni, ko greste v trgovino, skuhate kosilo ali odnesete smeti.

Koliko?

»Spominjam se, da sem začela prejemati žepnino v tretjem razredu osnovne šole. Če zdaj gledam nazaj, se mi zdi najbolj poučno pri prejemanju žepnine to, da se naučiš sam sprejemati finančne odločitve, s čimer se soočiš z razporejanjem omejene količine denarja. Med najmočnejšimi spomini je tisti, ko sem v dnevnik vsak mesec zapisovala privarčevani znesek, saj sem varčevala za novoletna darila. Izjemno sem bila ponosna nase, ko sem sestri in staršem kupila darila, ki jih niso pričakovali, saj so bili zame in mojo žepnino dragi,« pripoveduje Alenka.

Vprašanje, kolikšna naj bo žepnine, bega mnoge starše. Ne sme biti previsoka, da si otrok lahko uresniči vse želje, in spet ne prenizka, saj bi tako naredili otroku več škode kot koristi. Po eni od teorij naj bi bila mesečna žepnina v evrih enaka otrokovi starosti. Tako torej šestletnik prejme šest evrov na mesec, sedemletnik sedem evrov in tako dalje.

Ojoj, puberteta

V najstniškem obdobju je priporočljivo tedensko žepnino spremeniti v mesečno, poleg tega jo lahko začnete otroku nakazovati na osebni račun, da se tako spozna tudi z banko, varčevalnim računom, bankomatom ter bančno kartico.

V tem obdobju, ko imajo otroci večje potrebe in želje, na katere močno vpliva njihovo okolje oziroma vrstniki, tudi na novo postavite pravila porabe žepnine. Določite, kaj naj bi poravnal otrok sam in kaj vi, saj se tako izognete moledovanju za dodaten denar.

Denar je treba zaslužiti

V najstniških letih se pokaže, ali je otrok z vašo pomočjo uspešno usvojil vse potrebne vrednote in veščine, med katere sodijo znanja na podlagi izkušnje nakupovanja s starši, postavljanje meja, odlaganje trenutne zadovoljitve, izkušnje različnih strategij, omejenost denarnih virov, izbiranje …  

»V puberteti so razvojne funkcije osamosvajanja, samostojnosti, avtonomnosti, lastne identitete, zavedanja lastne moči, samovrednotenja, zaupanja vase, izgradnje lastne vrednosti in podobno močno povezane z izkušnjo ravnanja z denarjem. To je tudi čas, ko mladostnik potrebuje izkušnjo realnosti. Pri odnosu do denarja je pomembna izkušnja, da je denar treba zaslužiti. Velikokrat prav ta izkušnja občutno spremeni otrokov odnos do ravnanja z denarjem,« pojasnjuje dr. Mrgole.  

Cilj: finančna samostojnost

V tej fazi odraščanja je veliko skušnjav, ki mamijo otroka, zato je še kako pomembno, da jih zna obvladovati. To pa je zelo odvisno od tega, ali ste otroku v ranem otroštvu dali dobro podlago, da se bo razvil v odgovornega, finančno samostojnega, preudarnega ter izobraženega potrošnika, ki se bo pri ravnanju z denarjem znal tudi samonadzorovati ter najti odgovorno pot med uresničevanjem svojih želja in potreb.

Poznate starše, ki se jim otroci pogosto v trgovini vržejo na tla? Bi radi pomagali pri finančni vzgoji svojih vnukov, nečakov ali otrok svojih prijateljev? Pošljite jim ta članek v branje!

avgust, 2015

NLB Toli račun

Toli paket

Za starše, ki želite otroka že kmalu naučiti ravnanja z denarjem.

paket zepnina

Paket žepnina

Za mlade od 9. do vključno 14. leta, ki dobivate žepnino in želite biti samostojni tudi pri denarju.

paket zepnina15+

Paket žepnina 15 +

Za sodobno in samostojno poslovanje z žepnino med 15. in vključno 17. letom.

Ne zamudite dobrega nasveta

Pridružite se več kot 220.000, ki redno dobivajo najbolj sveže nasvete za dobre finančne odločitve.


Prijavi se