Inovativni podjetniški modeli na pohodu

Najbolj razširjena novost se je pojavila na področju financiranja. Z izbruhom gospodarske krize leta 2008 se je kreditiranje bolj tveganih projektov popolnoma ustavilo. Banke so se zavezale, da bo odtlej odobravanje kreditov temeljilo na oprijemljivih rezultatih, predvsem pa na ustreznejšem zavarovanju. In naenkrat se je mnogo manjših podjetij, ki z inovativnimi projekti verjetno lahko dosegajo nadpovprečno rast prihodkov, znašlo pred težavo. Kako financirati tvegane projekte?

Skladi tveganega kapitala so si še celili rane, ko so se v ZDA in Evropi začele pojavljati spletne platforme, ki so postajale posrednik med investitorjem in podjetnikom.

Množično financiranje

Ena največjih razlik med bančnimi krediti in množičnim financiranjem (crowdfunding) se pokaže pri vračilu sredstev. Banke pričakujejo, da kreditojemalec posojeni znesek vrne (z obrestmi). Tisti, ki množično podprejo neki projekt, pa vračila vložka v denarju praviloma ne zahtevajo. To sicer ne pomeni, da ne pričakujejo določenih ugodnosti pri projektu.

Investitorji na spletnih platformah množičnega financiranja v izbrani projekt vložijo lastna sredstva. Banka pa kreditojemalcu posodi denar, ki si ga tudi sama sposodi, na primer od varčevalcev. In ta sredstva mora banka seveda vrniti. V tem pogledu lahko vlogo banke primerjamo z vlogo spletnih platform. Tako banke kot platforme množičnega financiranja namreč nastopajo kot posrednik. In medtem ko banka svoje storitve poplača z obrestmi na kredit (od katerih je treba odšteti obresti, ki jih je sama plačala za izposojeni denar), spletne platforme za to poskrbijo s provizijami. Te dosežejo tja do pet odstotkov zbranih sredstev, podoben znesek pa si vzamejo še podjetja, ki opravljajo plačilni promet.

Kickstarter, Indiegogo in drugi

Trenutno najbolj znana spletna platforma za zbiranje finančnih sredstev je Kickstarter. Na njej nimajo posebnih zahtev glede vrste projekta. Lahko gre za klasičen podjetniški projekt s (tehnološkim) izdelkom ali pa za umetniško ali športno zgodbo.

Druga svetovno znana platforma, Indiegogo, se od Kickstarterja razlikuje po tem, da omogoča tudi zbiranje sredstev v dobrodelne namene, za hobije ali celo za povsem osebno potrošnjo. Samo prepričati morate donatorje.

Eksponentna rast

Množično financiranje je v izjemnem vzponu. Po ocenah ameriške agencije Massolutions, specializirane za raziskave na trgu množičnega financiranja, je bilo leta 2009 za financiranje projektov prek teh platform zbranih za dobrih 500 milijonov ameriških dolarjev. Letos pa naj bi podporniki v tvegane projekte vložili kar 35 milijard dolarjev.

Zbiranje denarja je prva stopnica

Podporniki denarna sredstva ponudijo prostovoljno. Zato, ker verjamejo v izdelek, projekt in ekipo. S svojim vložkom ne postanejo lastniki podjetja, kot je to navadno pri delniških družbah. Niti ne sklenejo nobene pogodbe, s katero bi si zagotovili vsaj osnovni izdelek.

Podjetja, ki prejmejo sredstva, se tudi v ničemer ne zavežejo, da bodo izdelek kasneje res dostavila. Je pa res, da se največkrat zgodi prav to – izdelek najprej dobijo podporniki, nato ga podjetje ponudi preostalim kupcem.

Ko je denar zbran, sledi organizacija proizvodnega procesa, iskanje distributerjev, skladišč … Začne se torej »pravo« delo.

Zlorabe so, a jih ni veliko

Da lahko množično financiranje sploh obstane kot alternativni vir financiranja, je nujno zaupanje.

Običajna praksa spletnih platform je, da projekte vnaprej skrbno pregledajo, ocenijo realne možnosti izvedbe in pravočasno preprečijo zlorabe. Toda to, kako projektne ekipe porabijo sredstva, je popolnoma odvisno od njih samih. Nadzora ni. Trenutna zakonodaja množično financiranje bolj ali manj dopušča oziroma ga ne preganja.

Ohlapna zakonodaja

Inovativne ideje o financiranju gredo še dlje. Omenjajo se nove oblike množičnega financiranja, tako z lastniškim kot tudi dolžniškim kapitalom. To pomeni, da bi lahko vlagatelji od projektov zahtevali ali določen del lastništva (delnice) ali imeli do projekta terjatve (obveznice, obresti in podobno), kar bi gotovo že sodilo v sfero kapitalskega oziroma finančnega trga. Ta pa je povsod, še posebej v razvitih državah, močno reguliran. Za prostovoljne vložke, ki so trenutno temelj množičnega financiranja, bi to vsekakor pomenilo korak nazaj.

Delo najboljšemu ponudniku

Neverjetno hiter razvoj tehnologije, sploh pa široka dostopnost svetovnega spleta, vsem, ne samo podjetjem, omogoča povsem nov način opravljanja dela. Informacije so prek rešitev v oblaku lahko dostopne vsakemu, ki ga neki projekt zanima. Odziv je lahko takojšen, zato se skrajša tudi čas izvedbe.

Najbolj enostavna definicija crowdsourcinga, ki zaradi precej slabe razširjenosti pri nas še nima uveljavljenega slovenskega poimenovanja, pravi, da gre »za vrsto aktivnosti, pri kateri sodeluje množica ljudi z namenom reševanja širšega problema. Vsak posameznik z različnimi znanji prispeva manjši del. Skupek pa prinaša dolgoročno korist za celotno skupnost.«

Najlaže to razumemo na primeru. Podjetje recimo želi ustvariti spletno aplikacijo. Zanjo čim prej potrebuje strokovnjake, ki takšen program znajo napisati. Iskanje mojstrov, ki obvladajo točno določen programski jezik (JavaScript, DHTML, CSS ...), ali skupine strokovnjakov lahko podjetju vzame mesec dni ali še več časa. Da o birokratskih zapletih okoli zaposlitve in stroških, povezanih s tem, niti ne govorimo. S pomočjo crowdsourcinga se temu izognejo.

Tudi brezplačno

Na spletnih platformah, kjer se srečujejo iskalci in ponudniki dela, nekateri svoje storitve v želji po kasnejšem dolgoročnem sodelovanju ponujajo celo brezplačno. Če je takih ponudnikov nekaj sto ali celo nekaj tisoč, se med njimi zagotovo najde kakšna uporabna ideja oziroma storitev.

Na drugi strani podjetja za nekatere rešitve ponujajo tudi lepe denarne nagrade. Zanje je to še vedno ceneje, kot če bi zaposlili cel raziskovalni tim. To je pač prilagoditev novim ekonomskim razmeram v svetu, pravijo zagovorniki.

Podjetja z zagonom

Zagonska podjetja (startupi) tudi v našem prostoru niso več novost. Prav nasprotno, slovenska startup scena se je v zadnjih dveh letih neverjetno razmahnila. Naša mlada tehnološka podjetja dosegajo lepe uspehe tudi na globalnem trgu. V prvi vrsti je to zasluga nekaj posameznikov, zanesenjakov, ki z organizacijo tekmovanj, izobraževanj, delavnic, mentorstva in drugih dogodkov vzbujajo izjemno zanimanje predvsem med mladimi.

Lani je domača iniciativa Start:Up Slovenija pripravila 349 dogodkov, ki se jih je udeležilo več kot 10 tisoč ljudi. Izmed 126 zagonskih podjetij, ki so sodelovala na njihovem tekmovanju Start:up leta, jih je kar tretjina prejela subvencijo Podjetniškega sklada. Za subvencije je letos namenjenih 4,5 milijona evrov, posamezno zagonsko podjetje pa lahko prejme tudi do 54 tisoč evrov nepovratne subvencije.

Dodati je treba, da vsako novonastalo podjetje še ni startup. Na razpisih za subvencije kot pogoj največkrat najdemo: starost do tri leta, inovativen izdelek, storitev oziroma ideja, podjetniški tim, da je projekt res projekt, in predvsem to, da ne gre za hčerinsko oziroma odcepljeno (spin off) podjetje. Niso po to kakšne pravne opredelitve startupa.

Inkubatorji so več od poceni pisarne

Za zagonska podjetja je poslovno okolje bistvenega pomena. Za zelo spodbudno okolje so se izkazali tako imenovani podjetniški inkubatorji oziroma pospeševalniki. V njih več podobnih podjetij, lahko tudi deloma konkurenčnih, deluje pod eno streho.

V Sloveniji je podjetniških inkubatorjev več, praviloma so organizirani v okviru regije. So pa vsi precej zasedeni. Po prostoru v pospeševalniku je veliko povpraševanja, zato morajo izbrana podjetja zadostiti zelo strogim pogojem. Ker gre pri startupih večinoma za zelo tvegana podjetja, je verjetnost preživetja oziroma obstoja na dolgi rok eden najpomembnejših kriterijev.

Zmotno je prepričanje mladih podjetnikov, da se mesto v podjetniškem inkubatorju splača dobiti predvsem zaradi nizke, subvencionirane najemnine poslovnega prostora. To je sicer ena izmed prednosti, vendar je poznavalci po navadi ne štejejo za ključno. Poslovni prostor pod skupno streho namreč ponuja še druge, mnogo pomembnejše koristi.

Mentorstvo, mreženje, pomoč

Prva prednost delovanja v inkubatorju je zagotovo mentorstvo. To podjetnikom začetnikom pri prvih korakih, pa tudi kasneje, veliko pomeni. Poleg tega se v inkubatorjih v skupnih prostorih, kuhinji, sejni sobi, prostoru za druženje (recimo z ročnim nogometom, televizijo in podobnim) srečujejo različni ljudje z različnimi znanji in sposobnostmi.

Mreženje med člani inkubatorja je ne samo zaželeno, temveč marsikje tudi obvezno (kot udeležba na skupnih jutranjih sestankih). Mreženje namreč ne le širi krog poslovnega partnerstva, ampak je pomembno tudi zaradi pomoči med startupi. Marsikdaj neko podjetje potrebuje zgolj idejo ali storitev, za kar bi sicer morali iskati ponudnika na trgu. Pogosto pa v sosednji pisarni, pri drugem startupu, dela nekdo, ki ima prav taka znanja, ki bi jih potrebovali. Zelo prikladno je, da takšen človek na hitro vskoči, in to najpogosteje kar brezplačno.

Od sodelanja do sodelavca

S podjetniškimi inkubatorji se je začelo tudi »sodelanje«, ki ga poznamo pod bolj domačim tujim pojmom coworking. Mnogi inkubatorji namreč poleg pisarn, namenjenim podjetniškim skupinam z več člani, ponujajo delovni prostor tudi podjetnikom posameznikom. Tam dobijo pisalno mizo in internetni priključek.  

Ti posamezniki si tako zmanjšujejo svojo profesionalno izolacijo in izkoriščajo vse prednosti, ki jih inkubatorji ponujajo startupom, ter povečujejo svojo prepoznavnost med podjetniškimi timi. Dostikrat se zgodi, da takšen podjetnik najde delo v enem izmed timov v inkubatorju oziroma začne tim skupaj s podjetnikom razvijati njegovo podjetniško idejo.