Poslovni načrt zelenega prehoda ali zakaj bomo banke od podjetij zahtevale načrte razogličenja 

V praksi za NLB to pomeni ne le meriti in zmanjšati operativni ogljični odtis banke, ampak tudi meriti in zmanjšati izpuste toplogrednih plinov v dobaviteljskih verigah, v katere je banka vključena. Predvsem se bančniki trenutno osredotočamo na tako imenovane financirane emisije v naših portfeljih. Take emisije je težko meriti, saj smo odvisni od poročanja strank in drugih deležnikov. Skladno s pričakovanji bodo te emisije tudi precej obsežne, a bomo imeli na njihovo zmanjševanje omejen vpliv.

Torej, če smo se zavezali k ogljični nevtralnosti do leta 2050, pomeni, da imamo jasen cilj, ki pa ga je treba podpreti s kredibilnim načrtom, pri čemer govorimo o skoraj 30-letnem obdobju, kar vnaša v načrt precej spremenljivk. Takšen načrt zelenega prehoda ali tranzicijski načrt banke mora deležnikom (predvsem investitorjem) odgovoriti na vprašanje, kako dobro smo banka in hkrati vse naše stranke pripravljeni na nizkoogljično prihodnost. Ob tem pa kot banka trčimo ob kar nekaj izzivov, za katere upamo, da bodo postopno (v nekaj letih) izzveneli, a bodo imeli precejšen vpliv na poslovanje:

1. pomanjkljivi podatki strank (zakonodaja še ne predvideva, da bi vsa podjetja imela ustrezno verificiran izračun ogljičnega odtisa na letni ravni);

2. podatkovni približki, ki potencialno lahko nadomestijo manko podatkov strank ali drugih podatkov, ki so potrebni za pripravo takega načrta, so trenutno za našo regijo slabe kakovosti;

3. stroški zbiranja, obdelovanja oziroma hranjenja ESG podatkov strank, saj v Sloveniji (na primer) še nimamo izoblikovanih ustreznih baz ESG podatkov na državni ravni;

4. metodološki pristopi bank k razogljičenju (PCAF, PACTA in drugi) še niso poenoteni ali celo predpisani, zato bodo začetni tranzicijski načrti bank razmeroma slabo primerljivi (na primer: trenutno si banke pomagamo z več ponudniki podatkovnih približkov (proxy providers), kar pomeni, da rezultati uporabe teh približkov ne bodo med sabo primerljivi, zato bi bilo smiselno, da, na primer, EBA predpiše uporabo le enega konkretnega ponudnika (common proxy provider);

5. razogljičenje portfeljev banke pomeni postopno omejevanje financiranja (in postopno zaostrovanje pogojev financiranja) določenih gospodarskih sektorjev, kjer je prilagajanje na nizkoogljične tehnologije počasno, kar lahko v določenih okoljih vodi do številnih posledic tudi za širšo družbo – in te bo treba prej ali slej sistemsko nasloviti v kontekstu potrebnih prestrukturiranj gospodarstev;

6. razogljičenje portfeljev za banko pomeni redefiniranje poslovnega fokusa (iskanje novih poslovnih priložnosti pri financiranju in omejevanje tveganj, ki izvirajo iz zelenega prehoda), kar bodo stranke v določenem času nedvomno čutile v pozitivnem smislu, nekatere pa tudi v negativnem smislu;

7. če bomo kot banka želeli izpeljati razogljičenje portfeljev, pomeni, da bomo morali zahteve po razogljičenju kaskadno spustiti do večine strank – kar predstavlja  pritisk na stranke v zvezi:

• s podatki o ogljičnem odtisu in drugih elementih ESG;
• s predložitvijo tranzicijskih načrtov strank;
• s poročanjem strank glede doseganja ciljev razogljičenja.

Načrti razogljičenja strank vključeni v bančna orodja za oceno tveganj

Banka bo načrte razogljičenja strank spremljala in rezultate vključevala v svoja orodja za oceno tveganj.

1. Banke se ob tem zavedamo, da hitrejše in učinkovitejše bodo naše stranke pri razogljičenju, boljši bodo tudi rezultati razogljičenja na nivoju bank, saj smo na tej poti prehoda v nizkoogljično družbo močno soodvisni, kar je za doseganje cilja ogljične nevtralnosti do leta 2050 odlična novica.

2. Za banke tranzicijski načrt pomeni tudi mobilizacijo svetovalcev za podjetja v smeri strokovne pomoči strankam pri snovanju njihovih tranzicijskih načrtov, kar pomeni izjemen organizacijski in finančni izziv za banke: izobraževanja, certificiranja, razvoj dodatnih in novih procesov, razvoj orodij, IT podpora …

3. Treba bo oblikovati nove strukture (korporativnega) upravljanja tveganj in priložnosti (odbor za trajnostni razvoj …), ki se pojavljajo zaradi podnebnih sprememb in kot posledica načrtov razogljičenja.

Dejstvo je, da trenutno ne obstajajo mednarodni standardi, ki bi narekovali, kako naj banke konkretno pripravimo tranzicijski načrt (vključno s sugeriranjem enotne metodologije), zato se v NLB pri tem opiramo na podlage GFANZ in UNEP FI NZBA. Trenutno v okviru EBF bančniki aktivno sodelujemo pri nastajanju ESRS in upamo, da bodo ti vsebovali več tovrstnih napotkov. Pri standardizaciji močno računamo tudi na ISSB in IFSB (International Financial Stability Board). Prav IFSB ima med prednostnimi nalogami za leto 2023 operacionalizacijo uporabe tranzicijskih načrtov finančnih institucij za obvladovanje tranzicijskih tveganj pri zagotavljanju finančne stabilnosti.

Zavedamo se, da bo načrt zelenega prehoda banke skupaj z letnim razkritjem uspešnosti glede na zastavljene cilje temeljnega pomena za zmanjšanje tveganja zelenega zavajanja (greenwashing). Da banka razvije kakovosten načrt prehoda, pa se ne bo zgodilo v enem letu, ampak bo potrebnih nekaj let, preden bo prvi načrt prerasel v vseobsegajočo ogljično nevtralno poslovno strategijo banke. V tem času in na tej poti pričakujemo podporo tako zakonodajnega okolja kot tudi nadzorniških prizadevanj.