Prihodnost dela je v rokah ljudi, ne robotov

Ko se pogovarjamo o tem, kako bomo delali v prihodnosti, se med vznemirjenje in navdušenje tudi pri najbolj optimističnih posameznikih prikradeta strah in negotovost. Nič čudnega, ko pa vsepovsod beremo o robotizaciji, avtomatizaciji, umetni inteligenci, novi krizi in podobnem. Ali človek res izginja iz enačbe prihodnosti dela? Bo njegovo delo, ki sestavlja pomemben del njegove identitete, prevzel učinkovitejši robot? Se uresničuje Keynesova napoved o obdobju človeškega brezdelja in izobilja?

Avtor: dr. Aleksander Zadel, Competo, direktor in partner 

Temelj četrte industrijske revolucije je zlitje tehnologij na fizičnem, digitalnem in biološkem področju. Avtonomna vozila, 3D tiskanje, napredna robotika, internet stvari IoT, tehnologije v oblaku, veriga podatkovnih blokov, sintetična biologija, genski inženiring … so trendi, ki narekujejo smer gospodarstva in s tem načine našega dela.

Izziv za človeka znotraj tega tehnološkega »kaosa« je usmerjanje, spodbujanje in nadzorovanje tehnološkega razvoja na način, da bo ta dosegel svoj najbolj osnovni namen: služiti dobrobiti človeštva. Končno vse, kar počnemo, delamo z razlogom, da služimo človeštvu. Tehnološki dosežki nam dokazujejo, da ni več vprašanje, kaj zmoremo, ampak kaj naj počnemo, kaj je prav in kaj bi morali početi.

Kakšna bo vloga ljudi v prihodnosti dela

Morda se na prvi pogled zdi, da bi se bilo dobro pripraviti na boj za obstanek na trgu delovne sile. Toda zlitje digitalnih, fizičnih in bioloških tehnologij, ki ga vodi dobrobit človeštva, našega položaja ne ogroža, prej nasprotno: spremembe bodo večinoma služile izboljšanju človekovega dela in znanja. Keynesovo napoved bi zato morda morali preoblikovati v obdobje »človeških kompetenc in izobilja znanja«.

Najbolj iskane bodo »človeške« kompetence

Kompetence in veščine, ki jih bomo potrebovali za opravljanje svojega dela, se bodo zelo spremenile: do leta 2022 bo moral posameznik spremeniti kar 42 odstotkov svojih kompetenc, kar 54 odstotkov zaposlenih v globalnem merilu bo potrebovalo prekvalificiranje in nadgradnjo svojih kompetenc (vir: WEF). Najbolj iskane bodo izrazito »človeške kompetence« – inovativnost, agilno učenje, kreativnost, izvirnost, kritično mišljenje, pogajanja, čustvena inteligentnost, vodstvene kompetence … Odgovor na vprašanje »Kako pridobivati, razvijati in zadržati kadre v takih okoliščinah?« je torej: ponuditi trenutnim in bodočim zaposlenim optimalne načine za razvoj kompetenc in doseganje človeških potencialov.

Veliko podjetij že vlaga v razvoj veščin in potencialov zaposlenih, v večini primerov so tega deležni ključni kadri in »high-performerji«. Zelo malo pa jih tak razvoj omogoča tudi najbolj ranljivim skupinam zaposlenih – torej tistim, katerih delovna mesta bodo najbolj ogrožena zaradi tehnoloških sprememb.

Vodenje prihodnosti je osmišljanje dela

Tisti trenutek, ko vodje razumemo svojo vlogo pri delu z ljudmi, se zavemo, da smo nosilci smisla v podjetjih. Katero delo pa je v resnici smiselno? Neko repetitivno delo, ponavljanje stvari, za katere ne vemo, od kod prihajajo in kam grejo, ali tisto, v katerega vložimo veliko truda in v katerem vidimo povezavo sebe z nekim rezultatom. Občutek lastne vrednosti, pozitivne samopodobe, samozavesti razvijamo le takrat, kadar delamo nekaj zahtevnega.

Če smo sposobni katero koli svoje vedenje oziroma delo osmisliti na način, da postane to vedenje za nekoga ali nekaj, je to ključno gibalo, da vstanemo, ko je najtežje, in da vztrajamo pri svojem delu. Zadovoljstvo, ki izhaja iz tega občutka pomoči drugim, pa je tisto, ki je neprecenljivo.

Vodenje, ki ga bodo naši zaposleni potrebovali v prihodnosti, bo v resnici osmišljanje njihovega dela. To pomeni, da bo moral vsak vodja dobro poznati raznolika ozadja in okoliščine svojih zaposlenih (Ima pogodbo za nedoločen čas? Je pogodbeni sodelavec? Zunanji izvajalec? Prostovoljec? Robot?) ter poenotiti in uskladiti njihove interese v smeri enotne kulture in skupnega smisla. Povedano drugače: naloga vodij bo ustvariti strukturo svoje organizacije skozi kulturo in smisel.

Kako ohranjati enotnost znotraj raznolikosti

Zaradi raznolikih načinov dela, ki jih že uporabljamo in ki bodo v prihodnosti še bolj pisani, je ustvarjanje skupnega smisla kompleksen izziv. Kadar razumemo, da vodimo različne (skupine) ljudi, ki imajo različne poglede na dogajanje v svetu, ter kadar za vsakogar najdemo pravi jezik, bosta naše usmerjanje in osmišljanje uspešna. Ko svoje videnje ciljev in vizije pretvorimo v zgodbo, ki jo bodo razumeli in ponotranjili zaposleni in tudi vsi drugi, ki se naše organizacije »dotikajo« tako ali drugače, dobimo ogrodje za vodenje raznolikega, a enotnega organizma.

Članek je prvotno objavljen v 11. št. revije Poslovno.

Dr. Aleksandru Zadelu lahko prisluhnete tudi na naših Poslovnih zajtrkih, na katerih s predstavniki gospodarstva razpravljamo o aktualnih gospodarskih temah, tudi o prihodnosti zaposlovanja. V napovedniku preverite, kateri poslovni dogodek vam je najbližji.

oktober, 2019