Priložnosti in izzivi prihodnosti

So prišli za slovenska podjetja časi rasti in dobrih poslovnih rezultatov? Marsikateri dejavnik kaže na to, da smo danes v dobri formi. A hkrati je treba ostati trdno na realnih tleh. Kljub izredno ugodnim razmeram na evropskem trgu, obetavni legi Slovenije med Balkanom in EU ter spodbudnim rezultatom v ključnih panogah izzivi ostajajo. Spomin na težko in za marsikoga zelo boleče obdobje po krizi je namreč še živ in napak iz preteklosti ne smemo ponavljati. Kje je ključ za uspeh? V sodelovanju, pravilnih in pravočasnih ocenah dogajanj in trendov na trgih, v iskanju poti do višje dodane vrednosti v izvozu ter v razvoju in ohranjanju dobrih kadrov.

Razmere za gospodarstvo so ugodne. Letos naj bi gospodarska rast dosegla 5,1 odstotka, napoveduje Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar), primerljivo z 2006 in 2007, ko je v času hitre rasti gradbenega sektorja, hkrati pa napihovanja kreditnega balona dosegla 5,7 in 6.9 odstotka na leto. V nasprotju z vrhuncem gospodarskega cikla iz let pred krizo je današnja rast precej bolj vzdržna, gospodarstvo pa bistveno manj pregreto.

V spreminjajoči se gospodarski dinamiki ostajajo že vrsto let edina stalnica izvozniki, ki so po podatkih Umarja od leta 2008 do danes okrepili izvoz za debelih 40 odstotkov.

Partnerica številka ena: Nemčija

Tudi nemško gospodarstvo, ki ostaja največja trgovinska partnerica naše države, cveti in napovedi so optimistične. Po podatkih Združenja nemških gospodarskih zbornic se pričakuje, da bo v letu 2018 največje evropsko gospodarstvo zraslo za 2,2 odstotka (op.ur. podatek iz začetka poletja 2018). »To je najbolj optimistična napoved v zadnjih letih,« poudarja Gertrud Rantzen, predsednica Slovensko-nemško gospodarske zbornice. Nemška podjetja so po investicijski zadržanosti v zadnjih letih danes bolj pripravljena na investicije, in to tako doma kot v tujini.

Vložke v infrastrukturo naj bi povečala tudi država, ki se je po nedavnih volitvah zavezala k podprtju industrijske politike 4.0. »Ob večjih infrastrukturnih investicijah si morda lahko kakšne posle kot podizvajalci obetajo tudi slovenska podjetja,« vidi Rantznova priložnosti v Nemčiji za slovenska podjetja. Dodatna priložnost so investicije nemških podjetij v industrijo, kar bi lahko povečalo naročila, zaradi česar bi lahko slovenska podjetja računala na nove dobaviteljske posle.

Bodo slovenska podjetja dosegla svoj potencial?

Zadnje besede Rantznove so pohvala, a hkrati opozorilo, da bi Slovenija na tujih trgih lahko bila še bolj prodorna. Tako na primer večina dobaviteljev ostaja nekje na sredini verige dodane vrednosti. »Slovenska podjetja bi morala čas konjunkture izkoristiti za dvig dodane vrednosti. Po tem kazalcu že zaostajamo za bolj ambicioznimi tekmeci,« opozarja tudi dr. Nenad Filipović, direktor za »executive education« na IEDC – Poslovni šoli Bled in predavatelj strateškega menedžmenta, vodenja sprememb in etike. To je v marsikateri panogi seveda izjemno zahtevna naloga, še posebej zato, ker se večina podjetij še danes ukvarja z odpravljanjem težav, ki jih je prinesla zadnja kriza.

Tu je možnih scenarijev za prihodnost več. Odločitev dela podjetij, da se usmerijo v izboljševanje stroškovne konkurenčnosti, je po oceni Filipovića napačna pot: »Vse moje izkušnje ter raziskave mojih kolegov jasno kažejo, da srednjeročno naša podjetja ne morejo zmagati z nizkimi stroški. Za podjetja, ki nimajo dominantne velikosti, je obvladovanje stroškov nujno, vendar zagotavlja zgolj preživetje obdobja, v katerem se podjetje bojuje za dvig dodane vrednosti.«

Dobri kadri bodo ključni

Ko nanese beseda na Slovenijo kot valilnico dobrih podjetij, izdelkov in kadrov, je Filipović zadržan. Lahko Slovenija postane vse to? »V bližnji prihodnosti žal še ne,« je jasen. Med najbolj skrb zbujajočimi trendi postavlja v ospredje beg možganov. Podjetja bodo namreč zaradi tega ostala brez zaposlenih, ki so bolj pripravljeni na hitre spremembe in ki negujejo to, čemur danes pravimo agilnost – sposobnost celovitega razmišljanja, reševanja kompleksnih problemov, kreativnost in pripravljenost na tveganja, ki jih prinaša eksperimentiranje. Težave pa se pojavljajo tudi pri drugem spektru zaposlenih. Pojavu Filipović pravi kar »odliv duš«, saj v Sloveniji ne manjka samo najbolje usposobljenih kadrov, temveč se že čuti pomanjkanje določenih manj izobraženih profilov delavcev.

Podjetja bodo, kot rečeno, potrebovala predvsem zaposlene, ki jih odlikuje agilnost. Potrebne pa bo tudi več fleksibilnosti pri oblikah dela in več pripravljenosti na sodelovanje. Ne nazadnje bo potrebna tudi sposobnost udejstvovanja v prostorih različnosti, kot je delo z ljudmi iz drugih kultur, medgeneracijsko sodelovanje ali sodelovanje med predstavniki različnih poklicev in gospodarskih panog.

Vse to seveda ne pomeni, da podjetniški preboji v Sloveniji niso možni, temveč da jim splošne okoliščine še ne dajejo prav veliko podpore in da se bomo morali tega področja lotiti sistemsko, strukturirano in dolgoročno. Filipović vidi rešitev v okrepitvi sodelovanja vseh ključnih akterjev. Potrebujemo prave odločitve države, pri čemer govorimo o številnih področjih, od davkov do izobraževalnega, zdravstvenega in socialnega sistema. Povezovanje med raziskovalno sfero in podjetji kot nosilci razvoja mora biti še tesnejše. Hkrati pa Filipović opozarja, da ne verjame, »da bodo slovenske gazele lahko v bližnji prihodnosti postale vlečni konji gospodarstva.«

Ugodna lega na stiku regij

Obdobja konjunkture so za podjetja v resnici torej precej zahtevna in nikakor ne prinašajo le sladkih skrbi. Podjetja morajo izvesti večja naročila izdelkov in storitev, kar praviloma sicer pomeni boljše finančne rezultate, vendar morajo sočasno slediti ostremu tempu dela. Operativni stroj podjetja se vrti na maksimalnih obratih, vodstvo pa mora v takih časih razmišljati tudi o prihodnosti in vanjo vložiti del finančnega dobička. To je velik izziv. Menedžerji morajo namreč prepričati lastnike, da se odpovejo dobršnemu delu profita na račun potencialno boljše prihodnosti. Za zagotovitev te prihodnosti pa morajo znati tudi zaposlene pripraviti, da ohranijo maksimalno vnemo pri izvajanju dnevnih nalog, ob katerih morajo najti še čas za delno spremembo poslovnega modela.

Prav tega bi bilo lahko pri slovenskih podjetjih še več. Med tujimi partnerji se slovenskih podjetij sicer drži sloves dobrih dobaviteljev, a hkrati se ponekod kaže, da slovenskim podjetnikom manjka strateških idej in poguma za večje spremembe poslovnih modelov. Za spremembe, ki jih terja čas. »Ob vse večji zrelosti trgov bo vsekakor treba razmišljati o kombinacijah izdelkov in storitev, ki omogočajo konkurenčno prepoznavnost,« še poudarja Filipović.

Konkurenčna prednost Slovenije v primerjavi s preostalimi državami Balkana počasi bledi, ugotavlja tudi Gertrud Rantzen: »Pred tremi leti so bili Slovenija in slovenski dobavitelji z naskokom številka ena med državami Balkana. V zadnjih letih pa močno rasteta Srbija ter Bosna in Hercegovina.« Obe sta cenovno ugodnejši od Slovenije, ki ji za zdaj konkurenčno prednost dajejo ugled podjetij, stabilno gospodarsko okolje in kakovostna delovna sila.

Tradicionalni trgi so (še) najpomembnejši

Ali je smiselno, da slovenska podjetja ohranjajo tradicionalno navezanost na »balkanske trge« in Nemčijo ali naj si poiščejo nove trge in si s tem zagotovijo večjo odpornost proti prihodnjim krizam v Evropi in regiji? »Sploh ni izbire. Regionalni trg in tradicionalni razviti evropski trg sta odločilna za kratkoročno preživetje,« opozarja Filipović in dodaja, da morajo slovenska podjetja rasti tudi na regijskih trgih jugovzhodne Evrope. »Strukturne spremembe trajajo veliko časa, teh trgov ob tem ne smemo zanemariti.«

Slovenija bo rasla, če bodo rasli trgi v regiji, hkrati pa se moramo zavedati, da lahko z njimi tudi zdrsne kakšno stopnico nižje. Smo del realnosti globalnih vzorcev trgovinskih menjav, kjer z nekaj izjemami večina držav največ izvaža na trge, ki niso geografsko oddaljeni.

Tudi bančniki so optimistični

Kako pa razmere na trgu ocenjujeta bančnika, ki dobro poznata poslovanje podjetij, Vincenc Jamnik, direktor Poslovanja s srednje velikimi podjetji v NLB in Andrej Lasič, direktor Poslovanja s ključnimi komitenti v NLB?

Pod črto lahko povzamemo, da dajejo gospodarske razmere veliko razlogov za optimizem. Hkrati pa se ne smemo prepustiti evforiji ali pozabiti na dejstvo, da lahko samo dobre poslovne ideje, urejena infrastrukturna podpora, prave strateške odločitve na državni ravni in daljnoročen pogled prinesejo uspeh in zadovoljstvo, ki se da čutiti danes, tudi v prihodnje. Optimizem in ugodne razmere naj bodo torej temelj za nadaljnjo rast, ne pa za prepričanje, da smo trdno zasidrani na položaju, na katerega smo si želeli vrniti v zadnjem desetletju.

Celoten članek je objavljen v reviji Poslovno, št. 9. Revijo si prenesite na svoj računalnik, lahko pa jo tudi naročite pri poslovnem skrbniku.

julij, 2018