Priložnosti in izzivi trajnostnih financ za mala in srednje velika podjetja

1. Pomen zelenega prehoda za mala in srednje velika podjetja

Mala in srednje velika podjetja se nahajajo pred temeljno spremembo razvojne paradigme v smeri trajnostnega, krožnega gospodarstva, ki ne temelji na energiji iz fosilnih goriv (zeleni prehod). Ta sprememba je nujna zaradi akutnih podnebnih in okoljskih izzivov, ki lahko na dolgi rok ogrozijo gospodarsko in finančno stabilnost in družbeno blaginjo. Povezana je s širšimi mednarodnimi in evropskimi zavezami v okviru Pariškega podnebnega dogovora, ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov in Evropskega zelenega dogovora. Hkrati predstavlja tudi pomemben del odgovora na tekočo energetsko krizo, ki je pogojena z navezanostjo na fosilna goriva. Od vseh nas terja načrtno delovanje v smeri preprečevanja nadaljnjih podnebnih sprememb in prilagoditve nanje ter soočanja z ostalimi okoljskimi in družbenimi izzivi.¹

Zlasti s podnebnimi spremembami se vse pogosteje srečujemo tudi v lokalnem okolju, pri čemer velja izpostaviti, da se Slovenija segreva hitreje kot svet. Povprečna temperatura ozračja je bila tako v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih za kar 1,8°C višja kot v predindustrijskem obdobju, medtem ko znaša podatek za isto obdobje za celoten svet 1,0°C. Strokovnjaki, ki proučujejo podnebne spremembe, ugotavljajo, da tudi majhen porast povprečne temperature lahko vodi v izrazito povečanje tveganja ekstremnih vremenskih pojavov. Ob trenutni ravni globalnega segrevanja (1,0°C) so tako npr. 50-letni temperaturni ekstremi skoraj 5-krat bolj verjetni kot v predindustrijskem obdobju, ob segrevanju za dodatno stopinjo (na 2,0°C) pa bi postali kar 14-krat bolj verjetni. Prav tako se z dodatnim segrevanjem znatno povečuje tudi verjetnost suš in ekstremnih padavinskih dogodkov.

Za prehod v trajnostno, krožno gospodarstvo je potrebno znatno povečanje investicij v spremembo proizvodnih procesov in uporabo podnebju ter okolju prijaznih tehnologij, vključno z investicijami v energetsko učinkovitost in brezogljične ali nizkoogljične tehnologije, ki znižujejo emisije toplogrednih plinov. Po drugi strani prehod terja tudi prilagoditev potrošniških navad. Mala in srednje velika podjetja so v proces zelenega prehoda tesno vključena zaradi njihove vpetosti v širše verige vrednosti in potrebe po izboljševanju lastne konkurenčnosti. Preoblikovanje obstoječih verig vrednosti in vzpostavljanje novih v okviru zelenega prehoda predstavlja zanje izziv, a hkrati tudi priložnost za uveljavitev na novih tržnih segmentih in na področjih novih tehnologij, ki bodo osnova gospodarstva prihodnosti.

2. Vloga bank pri financiranju zelenega prehoda

Banke bodo imele pri financiranju investicij v zeleni prehod pomembno vlogo. Ob povečanem zanimanju za financiranje zelenih aktivnosti bodo postale bolj zadržane pri financiranju aktivnosti, ki bodisi dokazano škodujejo podnebju in okolju, bodisi so izpostavljene znatnim fizičnim tveganjem zaradi podnebnih in okoljskih sprememb. Prav tako bodo pozorne pri financiranju sektorjev, ki bodo v obdobju zelenega prehoda podvrženi izrazitim transformacijam, kot sta na primer energetika in transport.

Da bi lahko banke svojo vlogo ustrezno opravljale, bodo poleg informacij o finančnem poslovanju podjetij potrebovale tudi informacije o trajnostnih vidikih poslovanja, tako z vidika vpliva podnebnih, okoljskih in družbenih tveganj na poslovanje podjetja, kot tudi z vidika odtisa, ki ga ima podjetje na omenjene dejavnike trajnosti. Z upoštevanjem okoljskih in družbenih vidikov gospodarskih aktivnosti, poleg ocene njihove finančne donosnosti, se bo tradicionalno bančno financiranje postopoma spreminjalo v trajnostno financiranje.

3. Potreba po zanesljivih in primerljivih informacijah o trajnosti

Za razliko od finančnega poročanja, ki poteka skladno z uveljavljenimi računovodskimi načeli, se pri trajnostnemu oziroma ESG² poročanju postavlja vprašanje, kako opredeliti trajnostne aktivnosti? ESG poročanje je sicer v poslovnem svetu že nekaj časa uveljavljena praksa, a informacije, ki so jih podjetja do zdaj posredovala v okviru nefinančnih razkritij, niso sledile enotnemu in usklajenemu sistemu poročanja, ker so lahko za ta namen izbirala med številnimi tržno razvitimi standardi, ki se med seboj precej razlikujejo³. To je ob hitro rastoči industriji razvoja standardov vodilo do problema napačnega zelenega oglaševanja (ang. greenwashing) in porasta nezaupanja v trajnostne oznake produktov. Prav tako so bile obveznosti trajnostnega poročanja podjetij precej ohlapno opredeljene v evropski zakonodaji in omejene na velika podjetja.

Evropska unija je z namenom, da bi razrešila problem nezanesljivih in neprimerljivih informacij o trajnosti ter spodbudila okrepljeno financiranje zelenega prehoda, v zadnjih letih razvila regulativni okvir trajnostnih financ. Ta okvir na podlagi jasnih meril opredeljuje okoljske trajnostne aktivnosti in določa obveznosti poročanja večjih podjetij in finančnih institucij v zvezi s trajnostjo. Hkrati daje tržnim udeležencem na voljo tudi več orodij za označevanje in razvoj trajnostnih produktov. Okvir je skladen z Evropskim zelenim dogovorom, ki na ravni Unije predvideva doseganje ničelnih neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in zmanjšanje emisij za 55 odstotkov do leta 2030 glede na leto 1990. Za mala in srednje velika podjetja in njihov odnos z bankami sta ključna zlasti dva elementa okvira trajnostnih financ EU: taksonomija in razkritja.

4. Taksonomija

Taksonomija je znanstveno utemeljen klasifikacijski sistem okoljskih trajnostnih gospodarskih aktivnosti v EU. Njen namen je vzpostaviti sistem zbiranja in poročanja zanesljivih in primerljivih informacij o trajnostnih vidikih poslovanja. Te lahko služijo kot podlaga za pripravo strategij zelenega prehoda na ravni podjetij, identifikacijo trajnostnih investicijskih priložnosti, razvoj novih produktov in informiranje oblikovalcev ekonomskih politik.

Taksonomija se od dosedanjih tržnih standardov poročanja pomembno razlikuje, ker temelji na reguliranem pristopu na podlagi evropske zakonodaje. Podjetjem  sicer ne preprečuje, da še naprej uporabljajo tržne standarde, a jim hkrati nalaga obveznost poročanja o skladnosti s taksonomijo. V prvi vrsti to danes velja za velika podjetja z več kot 500 zaposlenimi, a je v prihodnosti pričakovati širitev obveznosti na večji krog podjetij, ki naj bi vsaj delno vključeval tudi segment malih in srednje velikih podjetij. Hkrati taksonomija poleg obvezne omogoča tudi prostovoljno uporabo vsem podjetjem.

Taksonomija opredeljuje okoljske trajnostne aktivnosti kot tiste, ki izpolnjujejo tri kriterije. Prvič, bistveno morajo prispevati k vsaj enemu od šestih ciljev taksonomije (načelo bistvenega prispevka). Ti cilji so: (1) blažitev podnebnih sprememb, (2) prilagajanje podnebnim spremembam, (3) trajnostna raba in varstvo vodnih in morskih virov, (4) prehod v krožno gospodarstvo, (5) preprečevanje in nadzor onesnaževanja ter (6) varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov. Aktivnosti lahko bistveno prispevajo k vsaj enemu od teh ciljev bodisi same po sebi, bodisi tako, da neposredno omogočajo drugim aktivnostim, da bistveno prispevajo, bodisi gre za prehodne aktivnosti, ki še nimajo ekonomsko oziroma tehnološko izvedljivih nizko ogljičnih alternativ, a predstavljajo korak na poti k podnebni nevtralnosti. Drugič, ob tem, da bistveno prispevajo, aktivnosti ne smejo bistveno škodovati kateremu koli od preostalih ciljev (načelo nebistvenega škodovanja). Tretjič, ekonomski subjekt, ki aktivnosti izvaja, mora spoštovati minimalna varovala v zvezi z odgovornim poslovnim ravnanjem in človekovimi pravicami (načelo minimalnih varoval).

V praksi se skladnost posameznih aktivnosti z načeli bistvenega prispevka in nebistvenega škodovanja preverja na podlagi tehničnih meril za pregled, ki izhajajo iz evropske zakonodaje s področja taksonomije in za doseganje obeh načel določajo podrobne, tudi številčne, kriterije. Skladnost z načelom minimalnih varoval se preverja na podlagi mednarodnih načel in smernic.

5. Razkritja trajnostnih informacij

Obveznosti razkritij informacij o trajnostnih vidikih poslovanja podjetij zadevajo zaenkrat predvsem velika nefinančna in finančna podjetja. Kljub temu pa sta vsebina in oblika razkritij, ki jih določa evropska zakonodaja, relevantni tudi za mala in srednje velika podjetja. Za to obstajata dva razloga. Prvič, evropska zakonodaja o trajnostnih razkritjih naj bi v prihodnosti zajela večji krog podjetij, vključno z delom malih in srednje velikih podjetij, in drugič, evropska bančna zakonodaja bo tudi od bank zahtevala dodatno poročanje o trajnostni naravnanosti kreditnega portfelja, vključno s segmentom malih in srednje velikih podjetij. Zato bo zbiranje tovrstnih informacij tako v interesu podjetij kot tudi bank. Za mala in srednje velika podjetja so relevantne zlasti določbe o razkritjih, ki izhajajo iz zakonodaje s področja taksonomije v kombinaciji z zakonodajo o nefinančnem poročanju.

Vsa podjetja, ki so predmet evropske zakonodaje o nefinančnem poročanju, bodo dolžna poročati tudi o skladnosti s taksonomijo. Trenutno so predmet omenjene zakonodaje le velika podjetja v javnem interesu z več kot 500 zaposlenimi, a naj bi se zakonodaja v prihodnosti razširila na vsa podjetja z več kot 250 zaposlenimi in tudi tista mala in srednje velika podjetja (razen mikro podjetij), ki kotirajo na borzi. Nefinančna podjetja bodo morala poročati tri ključne ključne kazalnike uspešnosti (KPI), in sicer delež prihodkov, delež kapitalskih odhodkov (CapEx) in delež operativnih odhodkov (OpEx), ki so skladni s taksonomijo. Predvideva se, da bo presoja skladnosti s taksonomijo za mala in srednje velika podjetja za razliko od večjih podjetij, ki bodo podvržena podrobnejšemu poročanju, potekala na prilagojen način, s pomočjo poenostavljenih vprašalnikov.

6. Uporaba taksonomije v nefinančnih podjetjih

Taksonomijo je mogoče v nefinančnih podjetjih uporabljati na dva načina. Pri osnovnem načinu gre za statičen pregled skladnosti poslovanja s taksonomijo. Pri tem mora podjetje najprej pregledati posamezne aktivnosti, ki jih izvaja, in za vsako od njih preveriti, ali se nahaja na seznamu taksonomije in je torej upravičena do pregleda skladnosti. V nadaljevanju mora za vsako upravičeno aktivnost preveriti tudi, ali izpolnjuje tehnična merila za pregled in je torej skladna s taksonomijo. Preverjanje skladnosti poteka v treh korakih, v katerih se pregleda izpolnjevanje načel bistvenega prispevka, nebistvenega škodovanja in minimalnih varoval. Podjetje na podlagi izvedenega pregleda ločeno poroča delež prihodkov od prodaje proizvodov ali storitev iz aktivnosti na seznamu taksonomije in delež naložb v osnovna sredstva (CapEx) oziroma obratna sredstva (OpEx), ki se nanašajo na sredstva ali procese v zvezi z aktivnostmi na seznamu taksonomije.

Napredni način uporabe taksonomije se nanaša na dinamično načrtovanje zelenega prehoda na ravni podjetja in izvedbo z njim povezanih investicij. Pregled skladnosti poslovanja s taksonomijo podjetju omogoča, da oceni svojo oddaljenost od izpolnjevanja tehničnih meril za pregled po posameznih aktivnostih in načelih taksonomije. Na tej podlagi lahko podjetje izdela strategijo zelenega prehoda, ki lahko kot cilj vključuje doseganje tehničnih meril za pregled pri tistih aktivnostih, kjer podjetje meril še ne dosega. Lahko pa celo vključuje preusmeritev poslovanja v nove aktivnosti, ki so skladne s taksonomijo, če je obstoječe poslovanje podjetja podvrženo izrazitim negativnim tveganjem v okviru zelenega prehoda, ki jih ni mogoče odpraviti. Pot do ciljev vodi skozi investicije, ki jih izvede podjetje, pri čemer mora svojo strategijo uskladiti z banko za pridobitev financiranja, ki lahko v tem primeru nosi oznako zelenega financiranja. Po izvedenih investicijah, ki zagotovijo doseganje tehničnih meril za pregled, lahko postane poslovanje podjetja v celoti skladno s taksonomijo.

7. Implikacije okvirja trajnostnih financ za mala in srednje velika podjetja

Kaj torej prinašajo trajnostne finance malim in srednje velikim podjetjem? V prvi vrsti prinašajo širši okvir razmišljanja pri poslovnih odločitvah, ki poleg finančnih donosov upošteva tudi okoljske in družbene vidike aktivnosti podjetja. Takšnemu pogledu, ki gospodarstvo razume kot sestavni del širšega okolja in družbe, se bomo morali v prihodnosti prilagoditi, če želimo reševati izrazite podnebne in okoljske izzive, ki pomenijo dolgoročno tveganje za gospodarsko, finančno in družbeno stabilnost. Sprememba načina razmišljanja predstavlja za mala in srednje velika podjetja po eni strani izziv, po drugi strani pa tudi veliko priložnost, saj bodo lahko v okviru zelenega prehoda iskala nove tržne niše in poslovne priložnosti.

Evropska unija je na pot zelenega prehoda stopila z ambicioznim Evropskim zelenim dogovorom. V kontekstu te strategije je na finančnem področju postavila regulativni okvir trajnostnih financ, ki cilja na povečanje zanesljivih in primerljivih informacij o trajnostnih vidikih poslovanja podjetij z namenom preusmeritve kapitalskih tokov v financiranje zelenega prehoda. Jedro tega okvira predstavlja taksonomija okoljskih trajnostnih gospodarskih aktivnosti v kombinaciji z razkritji trajnostnih informacij. Ta okvir zaenkrat še ne zavezuje malih in srednje velikih podjetij k obveznemu poročanju. Kljub temu pa se že danes nakazuje, da bodo vanj postopno vključena, zato je koristno, da ga čim prej ponotranjijo.

Transformacija tradicionalnih financ v trajnostne sproža tudi odprta vprašanja. Na trenutni točki še ni mogoče podati ocene, kakšne so dosedanje posledice uveljavljanja evropskega okvira trajnostnih financ za konkurenčnost podjetij, tržno dinamiko in zeleni prehod v Evropski uniji, saj velika podjetja na podlagi tega okvira prvič poročajo šele v letošnjem letu. Prav tako trenutno še ni jasno, kdaj bo okvir postal obvezen tudi za mala in srednje velika podjetja, čeprav vse kaže, da gre razvoj v tej smeri. Prehod s tradicionalnih v trajnostne finance je za podjetja tudi znaten administrativni, informacijski in stroškovni zalogaj. Banke se tega zavedajo, zato bo pristop do trajnostnega poročanja malih in srednje velikih podjetij prilagojen in poenostavljen, banke pa jim bodo pri tem stale ob strani. Ne glede na to je tudi za ta segment podjetij smiseln razmislek o prilagoditvah zajemanja podatkov, ki jih bodo v prihodnosti potrebovala za trajnostno poročanje.