»Zahodna in srednja Evropa preusmerjata povpraševanje v naš del sveta. Mi smo v srcu Evrope. /…/ Ta hip je na trgu izjemna priložnost, da se slovenska podjetja obrnejo na potencialne nove partnerje v zahodni in srednji Evropi. Četudi so cene slovenskih podjetij malce višje, bodo ti najbrž raje poslovali z našimi podjetji kot s tistimi iz vzhoda Evrope ali Azije,« novo 'novo normalnost' in priložnosti, ki se ponujajo slovenskim podjetjem, ocenjuje predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak. Kot pravi, bi morala podjetja prav zdaj razmišljati o investicijah in prevzemih. »Ekonomsko je najbolj racionalno kupovati v krizi. V krizi so vsa vrednotenja nižja. /…/ V krizi je vedno dobro imeti denar. Prave priložnosti za nakupe, s katerim na dolgi rok ustvarite največjo rast vrednosti, se običajno ponudijo prav v krizi,« poudarja.

Sicer pa je v pogovoru za revijo SBC Podjetnik beseda med drugim tekla tudi o inflaciji, rastočih obrestnih merah, pričakovanjih trga, pa tudi novi slovenski vladi. 

Ta hip nas vse najbolj skrbi inflacija. Kakšno inflacijo pričakujete letos in kakšno napovedujete za prihodnje leto?

To je vprašanje za kristalno kroglo. Tega nihče natančno ne ve. Se pa strinjam z mnenjem Evropske centralne banke (ECB), da je inflacija ponudbene narave.

Prehod k trajnostnemu razvoju sicer zmanjšuje potrošnjo. Ne kupujemo več šestih oblačil na sezono, ampak eno kakovostnejše na dve sezoni. Telefon ne kupujemo vsaki dve leti, ampak vsakih šest. Manj potujemo z letali in avtomobili, ker lahko delamo na daljavo. To vse deluje protiinflacijsko.

Protiinflacijske izzive smo imeli že pred pandemijo covid-19, do leta 2020. Takrat si je ECB zelo prizadevala zvišati inflacijo. Gospodarsko rast je spodbujala z metanjem denarja v hrbet. Toda pokazalo se je, da je bila to likvidnostna past. Zaradi tega ni bilo nič več investicij s strani gospodarstva, ampak se je ta denar kopičil na računih v bankah. Povpraševanje je stagniralo.

To je še posebej značilno za stare družbe. Če se prebivalstvo stara, kar se dogaja v Sloveniji in Evropi, si privošči manj. Tu pa tam kaj dobrega pojemo in popijemo, klasična potrošnja pa se zmanjšuje. Zviševanje cen se je začelo v nabavnih verigah, pri surovinah, polprevodnikih, energentih.

Ali lahko približno napoveste, kakšno inflacijo pričakujete?

Letos pričakujem 5- do 10-odstotno inflacijo, prihodnje leto pa postopno umirjanje razmer. To bo tudi osnovni vzvod za ravnanje ECB. Po sedmih letih bo že julija konec negativnih obrestnih mer.  Euribor bi znal v vseh ročnostih biti pozitiven že ta mesec, ker posredno vključuje že pričakovane odločitve ECB.

Pričakujem, da bi ECB že prvič lahko dvignila referenčno obrestno mero za 0,50 odstotne točke. Torej bi bila ta obrestna mera takoj 0,00 %. Obenem to pomeni, da bomo banke odpravile ležarine, kar je pomembno za varčevalce in podjetja, ki imajo denar na bančnih računih.

Do kam bodo rasle obrestne mere?

To je veliko vprašanje. Špekulira se o petih do sedmih korakih ECB. 15-letno povprečje te referenčne obrestne mere pred obdobjem negativne obrestne mere je bilo 2 %. V zadnjih 20 letih pa se je od -0,5 do 5,1 %.  

Skupne obrestne mere za posojila podjetjem bi se po moji presoji lahko ustalile med 2,5 % in 4 %. Dolgoročno je to še vedno normalno. V zadnjih letih smo se dejansko precej razvadili. Podjetja, ki so imela robusten denarni tok, so lahko izbirala pogoje v bankah. Na mizi so imela po sedem do osem ponudb z manj kot 1-odstotno obrestno mero. Zgodovinsko gledano to ni bilo normalno.

V zadnjih treh letih smo večkrat svetovali podjetjem, naj zaklenejo financiranje pri obstoječi obrestni meri. Spraševali so nas, koliko časa bo še trajalo zanje ugodno obdobje. Rekli smo jim, da ne vemo, da pa ne bo trajalo večno, saj je šlo za zgodovinsko najnižje ravni. Sam sem jim običajno predlagal, da vsaj 50 % financiranja fiksirajo pri takratnih obrestnih merah.

S čim imajo podjetja ta hip največ izzivov?

V stiski se zna znajti kdo v gradbeni ali gostinski panogi. Pri naših strankah delež in skupni obseg slabih posojil še vedno padata. Ne zaznavamo velikih težav podjetij, opažamo pa njihovo previdnost.

Slovenska podjetja so izrazito razdolžena. Naše gospodarstvo je med najmanj zadolženimi v Evropi. Skupni obseg zadolžitve slovenskih podjetij je na polovici tistega v letu 2008. Takrat je bil dolg naših podjetij 20 milijard evrov, zdaj pa je 10 milijard evrov. Po drugi strani so prihodki in denarni tokovi podjetij radikalno višji.

To je dobro, ker se podjetja lahko dodatno zadolžujejo. Obenem pa imajo v povprečju še vedno robusten denarni tok, kajti prihajajo plačila za že uresničene posle v preteklosti.  

Soočamo pa se s pojavom, ki je ravno nasproten temu, česar smo bili vajeni doslej. V zadnjih letih smo radikalno optimizirali obratni kapital, torej zniževali zaloge, delovali z vitko dobavno politiko. Potem pa smo se kar naenkrat začeli spraševati, kaj pa, če ladje z blagom ne bo.

Res se zdi, kot da prehajamo od vitke k debeli ekonomiji. Vsi polnijo skladišča. Eden od špediterjev mi je ob tem zadnjič dejal, da so skladišča že zdaj polna. Kaj se bo zgodilo, ko se zmanjša povpraševanje?

Ja, trendi gredo vedno v skrajne smeri. Psihologija množic vedno deluje. Ko se ljudje prestrašijo, začnejo hrčkati. Vprašanje je, kje bo novo ravnovesje. Na to  ni jasnega odgovora.

Ko se bodo razmere na ponudbeni strani začela umirjati, ko se bo zaradi dviga cen začelo umirjati povpraševanje, bomo bližje novemu ravnovesju. To se, kot kaže, že dogaja na trgu nepremičnin. V marcu je bilo povpraševanje po stanovanjskih posojilih ekstremno. V NLB smo samo v enem mesecu odobrili za 75 milijonov evrov stanovanjskih posojil, v aprilu pa je povpraševanje po njih že zanihalo navzdol. V maju je že bistveno nižje.

Razloga sta bila dva. Vsem je bilo jasno, da smo dosegli dno obrestnih mer. Po drugi strani so si odvetniki, zdravniki in drugi, ki imajo premoženje, tega že naložili v tretje stanovanje. Povprečni državljan pa si zaradi visokih cen stanovanja ni niti mogel več privoščiti. Povpraševanje se je začelo ohlajati, vzpostavlja se novo ravnovesje cen.

Ni več pravi čas za obsežen vstop na trg nepremičnin, ker so cene visoke. Še vedno pa je čas za gradnjo ustreznih stanovanj srednje velikosti, pri čemer pa jih je zaradi rasti cen železa, betona in drugih surovin težko graditi poceni. Nekateri investitorji že razmišljajo, ali bi morda počakali z investicijo, da se razmere umirijo.

Trg se obnaša ciklično zaradi psihologije množic. Leta 2012 je takratni stečajni upravitelj na dražbah prodajal stanovanja, ki jih je imela NLB zastavljena v Celovških dvorih, po 1.000 evrov za kvadratni meter. Pa mu jih ni uspelo prodati. Čez pet let je ista stanovanja, v slabšem stanju, prodajal po 3.500 evrov za kvadratni meter. Za takšno stanovanje je stalo v vrsti 35 ljudi.

Medtem ko vsi čakamo na novo ravnovesje cen, so v Veliki Britaniji zaradi izjemnih dobičkov trgovcev z naftnimi derivati začeli omenjati davek na nepričakovane dobičke. Kdo bo globalno v tej krizi najbolj profitiral?

Sam sem zelo razpet glede tega, zakaj je prišlo do vojne v Ukrajini. Vsekakor sočustvujem z žrtvami te vojne in sem z njimi solidaren. Ne sprejemam vojne niti verbalnega, še manj fizičnega nasilja - sploh pa ne pobijanja. A je treba razumeti tudi geostrateško sliko.

Osnovna ideja je ideja o Ukrajini v EU in Natu. Hkrati. Leta 2008 in leta 2014 je bilo zelo jasno povedano, da se to ne bo zgodilo, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Evropska unija tu prepušča igro Združenim državam Amerike in Kitajski, njima pa je v interesu nestabilna Evropa.

Kaj smo v Evropi povedali v tistem trenutku, ko smo podpisali pogodbo za 50 milijard kubikov plina in milijarde evrov orožja ter po kakšnih cenah? Zdaj smo prišli do roba hitre uvedbe embarga na ruski plin in nafto, kar bi veliko članic EU spravilo v izjemno zahteven položaj. V EU gredo žal vse odločitve skozi 27 parlamentov. Američani in Kitajci pa se odločajo zelo učinkovito.

Ne smemo zanemarjati geostrateških vidikov. Evropa ne ve natančno, kakšna želi biti. Za slovensko gospodarstvo in življenje državljanov je v tem kontekstu zelo pomembno, kaj se dogaja z Zahodnim Balkanom. Stabilnost in varnost Zahodnega Balkana sta za nas res izjemnega pomena.

Če ukrajinska vojna ni spodbudila Evropske komisije, da pospeši vstop Zahodnega Balkana v EU, se lahko postavi vprašanje, ali je vladavina prava res bolj spoštovana v mnogih obstoječih članicah EU kot pa v Srbiji. Celotni Zahodni Balkan je obkrožen z EU; odriva ga predvsem severni del EU, ki ga dejansko sploh ne razume.

Vrniva se k novi novi normalnosti in podjetnikom. Na kaj bi morali podjetniki najbolj paziti ta hip?

Če razmere niso stabilne, je vedno ključen denarni tok. Zdaj je to večji izziv, ker je treba razmišljati tudi o varnostnih zalogah blaga. To pa lahko stori samo tisti, ki jih je sposoben financirati. Bolj zadolženim bi v takšnih razmerah svetoval, da se bolj proaktivno pogovarjajo s svojimi partnerji, predvsem s tistimi, ki jih financirajo.

Čas je za transparentne pogovore z bankami. Bančniki smo danes v drugačni kondiciji ter smo tudi opremljeni z drugačnimi znanji in izkušnjami kot v obdobju 2008–2013. Takrat nismo imeli kapitala. Zdaj imamo kapital in smo tudi dovolj likvidni. Bolje, da se o tem pogovarjamo zdaj, kot pa pozneje o zahtevnejšem prestrukturiranju podjetja. 

Sicer pa je trenutno na trgu izjemna priložnost, da se slovenska podjetja obrnejo na potencialne nove partnerje v zahodni in srednji Evropi. Četudi so cene slovenskih podjetij malce višje, bodo ti najbrž raje poslovali z našimi podjetji kot s tistimi z vzhoda Evrope ali iz Azije. Dobave od tam namreč niso več tako predvidljive.

Zahodna in srednja Evropa preusmerja povpraševanje v naš del sveta. Mi smo v srcu Evrope, zato je naša cena zanje zdaj manj pomembna. Pri znamki Made in Slovenia in dobri kakovosti izdelka ni treba več biti toliko cenejši kot doslej.

Ali beležite večje povpraševanje po posojilih zaradi zakupov energije, zvišanja zalog, pa tudi strahu zaradi negotovosti in s tem povezane želje po kopičenju likvidnostnih rezerv?

V Sloveniji ne prav veliko. V naših hčerinskih bankah na Zahodnem Balkanu pa to opažamo. Tam smo v začetku ukrajinske vojne opazili tudi znatno povečanje dvigov gotovine.

Slovenci smo del EU in se zaradi jamstvenih shem očitno počutimo dovolj udobno. Tudi država je z različnimi spodbudami v zadnjih letih veliko pomagala prebivalstvu in gospodarstvu. To je dokaz, da imamo robustno gospodarstvo, ki je del širšega evropskega in evrskega okolja.

Ali podjetja še toliko razmišljajo o investicijah in prevzemih kot pred pandemijo?

Podjetja so previdna. Toda prav zdaj je treba začeti razmišljati o tem. Ekonomsko je najbolj racionalno kupovati v krizi, saj so takrat vsa vrednotenja nižja. Če bo kako gradbeno podjetje zaradi razmer na nepremičninskem trgu zašlo v težave, bo najbrž prisiljeno prodati kako zemljišče s popustom.

V krizi je vedno dobro imeti denar. Prave priložnosti za nakupe, s katerim na dolgi rok ustvarite največjo rast vrednosti, se navadno ponudijo prav med krizo.

Imamo novo vlado in novo koalicijsko pogodbo. Kje so pri novi koalicijski pogodbi po vašem mnenju največji izzivi?

Najprej je treba novi vladi pustiti nekaj časa, da dobi na mizo prve podatke o stanju v proračunu. Takrat se bo soočila z realnostjo, saj so pričakovanja eno, zmožnosti pa nekaj drugega. Zadeva je zelo preprosta: če imamo dve milijardi evrov primanjkljaja, potem si je nemogoče predstavljati, kako bi si lahko privoščili dodatne štiri milijarde evrov porabe.

Vsi govorijo o tem, da ni mogoče uvesti razvojne kapice, ker bo manj prilivov v javne blagajne. Kaj pa je s tistimi 12 milijardami evrov, ki jih porabimo iz proračuna? Ali kdo preverja učinkovitost javnega sektorja? Ali se kdo vpraša, koliko otrok je po koncu šolanja zaposljivih?

O učinkovitosti javnega sektorja v zadnjih mesecih ne govori nihče …

Seveda ne. Vendar je novi predsednik vlade le gospodarstvenik, zato predvidevam, da bo postal bolj pragmatičen. Ne le zato, ker bo k temu zaradi realnih razmer prisiljen, ampak tudi zato, ker mislim, da Sloveniji želi iskreno dobro. V tem primeru bi lahko o koalicijskih partnerjih začel razmišljati drugače. Nabor ukrepov pa bi bil lahko takšen, da ne bi radikalno zniževal konkurenčnosti Slovenije.

Če v koaliciji ne bi prišlo do zamenjave - denimo katere od sedanjih koalicijskih partneric s katero od opozicijskih -, seveda ne pričakujem, da bi se mednarodna konkurenčnost Slovenije začela povečevati. Potem je bolje, da se ničesar ne dotaknejo.

Ali torej pričakujete, da se juha ne bo pojedla tako vroča, kot se je skuhala?

Absolutno. Nastaja nekakšen nov velik LDS, ki bo šel takšen tudi na lokalne volitve. Po lokalnih volitvah pa bi se lahko v naslednjih štirih letih vedli stabilno. Dr. Golob ima še vedno zgodovinsko priložnost, da sestavi uravnoteženo vlado. V vsakem primeru pa pričakujem, da ne bo podprl ukrepov, s katerimi bi znižal konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Sicer se lahko zgodi, da bo sam Robert Golob na koncu moral pojesti vročo juho, mar ne?

Zato pa pravim, da ni rečeno, da je to dokončna vladna koalicija za naslednja tri leta in pol.

Kaj pa vam manjka v koalicijski pogodbi?

Prva je razvojna kapica, da bomo v Sloveniji bolj zanimivi za talente. S tem bi bila res večja tudi možnost za občutnejšo rast dodane vrednosti, delovna mesta pa bi postala kakovostnejša.

Druga je pokojninska reforma. Z uvedbo drugega in tretjega pokojninskega stebra, da bodo lahko slovenski pokojninski prihranki usmerjeni v slovenska podjetja. Zdaj se po prvi generaciji lastnikov devet od desetih prodanih družinskih podjetij proda multinacionalnim družbam iz tujine.

Želel bi si več prodaj po modelu privatizacije NLB, več javnih prodaj na ljubljanski borzi. Tako se lastniški deleži obstoječih lastnikov lahko postopoma znižujejo na 75 %, 50 % ali 25 %. Omejili bi lahko glasovalne pravice ostalih solastnikov, zaposlili profesionalne menedžerje, sedeži podjetij pa bi ostali v Sloveniji. Tako bi lahko gradili slovenske multinacionalke.

Tretja pa je zdravstvena reforma. Združimo že enkrat cel sistem operativno in z vidika nabav v eno bolnišnico, znotraj nje pa so lahko izvajalski centri. Tako bi letno privarčevali več sto milijonov evrov, od česar bi jih lahko recimo polovico namenili za plače zdravstvenih delavcev, drugo polovico pa za novo opremo in odpravo čakalnih vrst.

Digitalna Srbija. Kaj pa Slovenija?

Šolstvo bo treba nujno reformirati, pravi Blaž Brodnjak.

Intervju je bil prvotno objavljen v reviji SBC Podjetnik, junij 2022.

junij, 2022