Manca Košir in Marjetka Vovk: Denar naj kroži

Spoznali sta se tik pred pogovorom in klepetali, kot bi se videvali vsak dan: Manca Košir, upokojena profesorica novinarstva in neutrudna promotorka knjig in branja, se zadnje mesece bori za Hišo Hospica, pevka dua Maraaya in profesorica petja Marjetka Vovk pa je to poletje z možem Raayem ustvarjala novo pesem. Misli so tekle spontano, prekinjal jih je le glasen smeh. Začeli smo z vprašanjem o – denarju.

Manca Košir: Rojena sem v znamenju rib in zanima me ustvarjalni vidik življenja, ljudje, njihove zgodbe … Denar me ni nikoli zanimal. Zdaj sem v pokoju, in če želim pred smrtjo izživeti svojo celotno mandalo, kot pravi Carl Jung, se moram sprijazniti, da je lahko denar tudi duhovna vrednota. In da moram znati zaračunati za svoje delo. Zato se bom začela učiti upravljati denar in ga bolj ceniti, kot sem ga doslej. Nikakor ga ne bom več podcenjevala. Imam čudovito bančno svetovalko in že obvladam akcijo »Ko mene več ne bo«, da bosta imeli hčerki za pogreb.

Marjetka Vovk: Ponavadi naju (z Raayem, op. a.) ljudje sprašujejo: Koliko si pa plačan, ko greš na televizijo ...

Manca Košir: Mene tega še nihče ni vprašal.

Marjetka Vovk: Midva odgovoriva, da sva starša dveh otrok, da imava 30-letni kredit in sva torej kot vsak povprečen Slovenec »zakreditirana do amena«, voziva pa deset let starega scenica. To je najino premoženje. Je pa res, da če nama konec meseca kaj ostane, to vloživa vase, da se izpopolnjujeva v znanju. Raay veliko vlaga v studio, jaz si plačujem dodatne ure petja, za Eurosong sem veliko vložila v svojo psihološko rast. Lahko rečem, da za to dosti zapraviva.

Manca Košir: (jo popravi) Dosti vložita!

Marjetka Vovk: (smeh) Da, vloživa.

Bi rekli, da ste varčni ali da živite bolj po načelu »denar mora nenehno krožiti«?

Marjetka Vovk: Jaz sem prej varčna. Predvsem pri delu sem mravljica, moram »kupčkati«.

Manca Košir: Jaz pa prav nasprotno. Vse je pretočno, denar naj kroži, kot pride, naj tudi gre. Ne glede na to, ali je ali ga ni, kdaj tudi zapravljam, saj sem prepričana, da bo že prišel. In res je tako. Živim z zaupanjem, da gre in da bo šlo, pod pogojem, da sem skromna punca. Jaz imam sicer enega ponija pa en star modus vozim. Se pa počutim izjemno bogata!

Sta pogosto v rdečih številkah?

Manca Košir: To pa ne, ker sem imela starše, ki so me učili: Nikoli ne vzemi kredita in redno – mama je uporabljala besedo promptno – plačuj račune! Naj povem eno srčkano zgodbo. Mama je umrla marca letos, aprila pa sem imela čajanko v Konzorciju v Ljubljani. Ko sem se odpravljala od doma, slišim ropot. V kuhinji sem si postavila oltarček z mamino in očetovo fotografijo – vidim, da je mamina fotografija padla, in to na račun! Na račun za plačilo doma, v katerem je bivala pred smrtjo. Rok plačila je bil prav do tistega dne. In sem rekla: Mati, že tečem, promptno, in sem oddrvela na pošto. Tega računa ne bi pravočasno plačala, še pogledala ga nisem, ker ko človek žaluje, se s tem ne ukvarja. Ampak mama me je spomnila.

Prek spleta ne plačujete?

Manca Košir: Ne. Imam skoraj vse na trajniku, za dom pa sem plačevala s položnico, saj nismo vedeli, kdaj bo mama »odpotovala«, in tudi ona je rada pogledala ta račun, ga držala v roki. Jaz sem še človek knjižice. Iz tistih papirjev, ko varčuješ, se ne znajdem, tako da mi mora bančna svetovalka pomagati. Če pa bi imela knjižico ...

Torej so vam bile knjižice ljubše?

Manca Košir: Najljubše. In to je spet šola moje mame, ki je želela imeti natančen pregled nad svojimi financami. Tako je tudi mene vzgojila, jaz računalniku ne zaupam; se sesuje ali pa napačno pritisnem in namesto sto dvignem tisoč evrov, ki jih nimam.

Marjetka, vi ste spletna plačnica?

Marjetka Vovk: Jaz lahko rečem, da sem srečnica, ker mi ni treba urejati financ, to počne mož. Oba sva umetnika, in ko sva odprla svoje podjetje, lahko rečem, da je bilo to najbolj stresno – kdaj izstaviti račun, za kaj ... Škoda časa.

Manca Košir: Ravno pravi sva za ta intervju!

Vi zaupate računalniku?

Marjetka Vovk: Da.

Manca Košir: To je ta medgeneracijska razlika. In super, da je tako, ker mora banka pokrivati vse, od mladih do nas, starih. In najbolj redni plačniki in varčevalci smo stari ljudje.

Končajte misel: denar je ...

Manca Košir: Najprej bi rekla – denar ni sveta vladar. Denar je eno od plačilnih sredstev, s katerim moramo ravnati spoštljivo, ga znati zaslužiti, ga pa tudi znati dati. Ker kot prostovoljka hospica presneto dobro vem, da krste in žare nimajo prostora za denarnice, kaj šele za jahte in vile!

Marjetka Vovk: Denar je na neki način svoboda, da se lahko prepustiš, delaš stvari, ki te zanimajo. Če ga imaš, se lahko hitreje vzpenjaš po svoji poti. Midva sva recimo odvisna od opreme, ni dovolj samo kitara. Da lahko kupiš, delaš, ustvarjaš, da si v trendu …, zato mi denar na neki način pomeni umetniško svobodo, da si lahko privoščiš najboljšega glasbenika, tekstopisca. Da si ...

Manca Košir: Vrhunski.

Marjetka Vovk: Tako.

Kako ste pa otrokom razložili, kaj je denar? Kakšen odnos imajo vajini otroci do denarja?

Manca Košir: Jaz imam dve čudoviti hčeri. Ker sem sama bitje ekstremov, sta tudi oni taki. Ekonomistka o denarju veliko ve, zna finančno ovrednotiti stvari. Mlajša, ki je filozofinja, o denarju nima pojma, ima pa k sreči moža, ki se na to spozna. Ker smo živeli skupaj z mamo in očetom, sta imeli obe hranilnik.

Sta dobivali žepnino?

Manca Košir: Ne, smo jima pa dali kdaj kaj drobiža. In sem z njima hodila mnoga leta na banko, da se je to vpisovalo v hranilno knjižico.

Kaj pa vnuki? Kakšna babica ste, zanje veliko zapravite?

Manca Košir: Jaz vnuke skromno »štipendiram«. Vsak dobi 50 evrov na mesec, starejša dva na svoj račun, mlajša na račun zavarovalnice, in ko bo imela 18 let, ji bodo vsoto izplačali. Pa še sproti dam kaj po potrebi, seveda. Tako sebe učim, kako ravnati z denarjem, rada ga podarim in vem, da lahko tovrstno varčevanje otrokom kaj omogoči. To, da vedo, da daje babica vsak mesec nekaj za njih, je ena od vezi, ki nas povezujejo. Je zaupanje.

Marjetka, kaj pa vaša otroka?

Marjetka Vovk: Midva sva se odločila, da bo Vid dobil svojo denarnico, ko bomo šli na morje, in bo lahko sam razpolagal s svojim denarjem. Kolikor ga bo pač imel. Sicer pa, ko reče: tole bi, mu razloživa, da morava za to delati, da tega pač ne potrebuje. Sva pa zelo odločna: najini otroci niso navajeni, da gremo v trgovino in ...

Manca Košir: … se vržejo na tla.

Marjetka Vovk: Dobivajo igrače. V trgovino greš po stvari, ki jih rabiš. Moj otrok se v trgovini ne vrže na tla.

Koliko denarja je pa v vajini denarnici? Koliko ga nosita s seboj?

Manca Košir: Kartico pa nekaj drobiža.

Marjetka Vovk: Okoli 20 evrov. Za nujne stvari ali pa, če se ti kaj zgodi.

Obžalujeta kakšno finančno investicijo?

Marjetka Vovk: Jaz ne.

Manca Košir: Jaz sem investirala v nakup stanovanja in sem morala vzeti kredit, a tega ne obžalujem, ker so bili stanovanjski krediti v času socializma neprimerno bolj ugodni. Mislim, da kar počnemo z mlado generacijo, je kot vrv okoli vratu, to zategovanje pasu in nedostopni krediti so nedopustni. Naša generacija je imela možnost nakupa stanovanj, naši otroci – kaj šele vnuki! – pa te možnosti nimajo. In banka mora imeti več posluha za nove čase, ko bo vsak komitent spoštovan, tudi če bo v banki položil samo deset evrov na mesec. Jaz sem zvesta NLB, ker sem bila že prej zvesta Ljubljanski banki. In na tej zvestobi je treba delati; za mojo vez z banko je ključnega pomena, da imam tako odlično osebno svetovalko.

Končajmo s prijetnimi sanjami: jutri od neznanega dobrotnika prejmete milijon evrov ...

Manca Košir: Jaz bi najprej podprla hospic, da bi živel do konca mojih dni in še naprej. Potrudila bi se postaviti še dva, na Štajerskem in Notranjskem, ker sem prepričana, da potrebujemo hiše in ne eno hišo, pa še te država ne more spraviti v sistem financiranja, kar je škandalozno. Imela bi sklad za štipendiranje, za umetnike, znanstvenike, za tiste, za katere bi prepoznala, da imajo dobro srce in gojijo strast do nečesa. Sezidala bi medgeneracijski dom za mlade in stare nekje ob gozdu na robu mesta – imel bi vrtec, glasbeno šolo, skupni vrt, živali, skupno kuhinjo –, ker verjamem v formulo skupnost, skupaj!

Imate zelo natančne načrte! Ste o tem torej že razmišljali?

Manca Košir: Vedno vem, kaj hočem. Že od mladih nog.

Zase ne bi ničesar obdržali? Pomembno je skupno, pravite?

Manca Košir: Ja, skupno, in potem bi jaz dobila zase veliko! Ker če človek deli, dobi največ. Nevroznanstveniki so dokazali, da je za dolgost in kakovost življenja najbolj pomembno, da imaš močno socialno mrežo in da živiš s smislom.

Marjetka Vovk: Jaz bi najprej poplačala bančne obveznosti. Če bi mama in tašča želeli v pokoj, bi jima doplačala leta, ker ti naši starši predolgo delajo. Rada bi, podobno kot Manca, pomagala kakšnim mladim glasbenikom, jim omogočila šolanje. Predvsem pa mislim, da ta milijon spet ni toliko denarja.

Manca Košir: Ja, ja, saj res.

Marjetka Vovk: Mislim, da bi mi na koncu zelo malo ostalo zase. Vse bi vložila v nove projekte, ker se »mora dogajat«. Jahte ne potrebujem.

september, 2015