Romana Perkič Kocet: V financah je treba razumeti, kaj pomeni čas

Romana Perkič Kocet je po duši športnica: vztrajna in tekmovalna. Kot pravi, besednih zvez »ne zmorem« in »ni mogoče« ne pozna. Osredotočenost k cilju, ki ji jo je prinesla vadba rokometa, zna preliti v delo s strankami, ko rešuje njihove finančne izzive, tudi najzahtevnejše. Vodila pa jo je tudi na njeni karierni poti in danes z več kot 20 leti izkušenj v bančništvu uspešno vodi NLB Poslovalnico v Beltincih.

Zgodbo Romane Perkič Kocet, vodje NLB Poslovalnice v Beltincih, bi lahko začeli z rekom »Ko je življenje kislo in ti ponuja le limone, si naredi limonado«. Bila je zagreta športnica in rokomet njena prva ljubezen. Kot pove, ni nikoli manjkala na treningih, srce je puščala na igrišču in uživala na tekmovanjih. Igrala je tudi, če je bila poškodovana. Vendar jo je leta 1996 poškodba kolena prisilila, da se je odpovedala športu in tudi študiju. »Nekaj časa sem bila doma pri starših, vendar očetu in mami nisem želela biti finančno breme, zato sem si poiskala zaposlitev. Najprej na občini, nato se mi je ponudila priložnost za delo v takratni Pomurski banki, ki je pozneje postala del NLB,« pojasni svoj vstop v bančništvo.

Danes jo kot bančnico poznajo po celem Prekmurju, saj jo je karierna pot vodila od Murske Sobote, Grada, Radencev, nazaj v Mursko Soboto do Beltincev. »Povsod sem že bila. In povsod me že poznajo,« nam pove v smehu. »Kot vsakemu začetniku so mi v banki najprej zaupali preprosta dela. Začela sem s knjiženjem, nato pa počasi napredovala. Od bančnega okenca do osebne bančnice, danes pa sem po 22 letih dela v banki vodja poslovalnice s šestimi zaposlenimi.«

Ob delu je uspela dokončati tudi študij. No, ne ravno ob delu, pojasni: »Ko sem dobila prvega otroka, sem čas, ko sem bila doma, izkoristila še za študij. Tako sem danes diplomirana ekonomistka, čeprav sem, ko sem bila mlajša, mislila, da bom delala v turizmu.«

Razumevanje, sodelovanje in pomoč

Vodja poslovalnice je postala s prvim januarjem: »Svojim novim sodelavcem sem na začetku povedala, da so dobili vodjo, ki jih bo zaradi vseh nabranih izkušenj razumela, hkrati pa vedela. kaj se da in česa ne,« svoj prihod v Beltince opiše Romana. Kot pravi, se je z novimi sodelavci dobro ujela: »Menim, da je najpomembneje, da znamo sodelovati in si pomagati. Za velik uspeh si štejem, da sem uspela povezati celo ekipo.«

Romana uživa pri delu z ljudmi. »Ko sem delala še kot osebna bančnica, sem imela kar 850 strank. Danes imam še številne druge zadolžitve, vendar stik s strankami vseeno ohranjam, saj me to res veseli. Ne maram pa birokracije. Tik preden ste prišli, sem se lotila urejanja potnih nalogov, čemur bi se z lahkoto odpovedala,« z nasmehom razloži Romana. Vendar pa se zaveda, da njen novi položaj prinaša nove naloge in večjo odgovornost, oboje pa z veseljem sprejema.

Bolj poznaš osebo, lažje ji svetuješ

Meni, da ji je pri njenem delu v veliko pomoč dejstvo, da so Prekmurci odprti ljudje: »Če se z nekom lahko odkrito pogovoriš in ga spoznaš, potem mu tudi lažje pomagaš in svetuješ. Zgodi se, da kakšna stranka pri meni sedi tudi uro in pol. Pogovor tudi malce zaide, a včasih nam pri uresničevanju želja strank pomagajo tudi malenkosti in vsaka informacija je dobrodošla.«

Žal opaža, da v poslovalnico vse prepogosto prihajajo tudi ljudje, ki so si nakopali finančne težave zaradi morda nepremišljenih odločitev. »Žalostno je, kako neodgovorni smo včasih ljudje in se pustimo zavesti sanjam o hitrem zaslužku. K meni tako včasih pridejo mlade stranke s prošnjo za kredit, takrat ko ne vedo več, kako bi poravnale nastale dolgove,« pojasni z zaskrbljenim obrazom in doda, da je dober bančnik v prvi vrsti svetovalec, ki s svojim znanjem in izkušnjami ljudem lahko pomaga bolje razumeti finance.

Romana s ponosom razloži, da v svoji celotni karieri za svoje delo še ni prejela reklamacije: »To si res štejem v čast. Tudi v času, ko so vrednosti vzajemnih skladov padale in so bili ljudje napeti in razočarani, ni bilo težav. Ljudem je treba stvari le pravilno in korektno predstaviti. Imela sem že primer, ko je k meni prišel gospod, ki je bil razočaran nad donosom skladov, v katere je vložil sredstva. Bila sem prepričana, da se bo odločil naložbo opustiti, vendar se je po pogovoru, ko sva se odkrito pogovorila o njegovih skrbeh in pričakovanjih ter zakonitostih naložb, na moje veliko presenečenje odločil svoj vložek še povečati. In danes je še vedno zadovoljna stranka.«

Veliko je odvisno od staršev

Glede na njene izkušnje se Slovenci pomena varčevanja in finančnih naložb za varno starost začnemo zavedati šele, ko si ustvarimo družino ali pa še pozneje: »Po navadi se preskok zgodi okoli 40. leta. Vendar je za varčevanje pomembno, da začnemo čim prej. Opažam, da je veliko odvisno od staršev in vzgoje. Če varčujejo že straši in otrokom ravnanje z denarjem pravilno predstavijo, bodo varčevali tudi otroci.«

Ko jo povprašamo, kako za finance skrbijo v njeni družini in ali je tudi sama uporabnica bančnih storitev, nam odgovori kot iz topa: »Vse imam. In ravno letos se je izkazalo, kako koristno je lahko varčevanje na dolgi rok. Sin jeseni odhaja na študij v Ljubljano, kar s seboj prinaša velike stroške. Izračunali smo, da vsaj 400 evrov na mesec. To ni malo denarja, možnosti za kadrovsko ali državno štipendijo pa nima. Veste, kdo ga bo štipendiral? Jaz. Ker sem na srečo pravočasno sklenila pravi varčevalni produkt, mu zdaj lahko pomagam. Brez tega bi bilo precej težje.«

Športna družina

Ker z družino že 12 let živijo v Beltincih, se zgodi, da jo sokrajani za nasvet in pomoč prosijo tudi, ko jo srečajo zunaj delovnega časa. Pravi, da sicer nikogar ne zavrne, vendar se trudi, da osebnega družinskega življenja ne obremenjuje s službo. »Mož je varnostnik in dela pri podjetju, ki banko in bankomate oskrbuje z gotovino. Spoznala sva se v banki, vendar o poslu doma nikoli ne govorimo. Ko grem domov, služba ostane v pisarni.«

Družina ji pomeni veliko: »Smo športna družina. Oba z možem sva bila športnika in tudi otroka sta. Midva sva se ukvarjala z rokometom, otroka sta si izbrala karate. Radi izkoristimo priložnost in se skupaj podamo na mednarodna tekmovanja v tujino. Združimo prijetno s koristnim in tako smo videli že kar nekaj sveta.« Na pot se rada poda tudi brez športnega motiva. Od vseh krajev, ki jih je obiskala, sta se ji najbolj v spomin vtisnila irsko srednjeveško mestece Kilkeny z veličastnim gradom in glamurozni Dubaj s steklenimi nebotičniki.

junij, 2019