Ključni koraki nasledstva družinskih kmetij

Nasledstvo družinske kmetije je dolgotrajen proces, v katerega sta vključeni dve strani: izkušeni kmetovalec (predhodnik), ki kmetijo predaja v upravljanje nekomu drugemu, in prevzemnik. Od takrat, ko v prevzemniku zraste želja, da postane kmetovalec, in na drugi strani, ko obstoječi kmetovalec začne razmišljati o tem, da bi kmetijo prepustil mlajšim, pa do končnega rezultata lahko mine več let. Da bo prenos uspešen, se je treba tako kot pri družinskih podjetjih na prenos pripraviti.

Nasledstvo ni samo trenutek podpisa pogodbe o prenosu v pisarni notarja. Začne se že pred tem s pripravami na nasledstvo, zaključi pa šele takrat, ko novi prevzemnik prevzame vse odgovornosti za vodenje kmetije. Vsak proces nasledstva je edinstven, ključni koraki pa so si podobni.

1. korak: zavedanje

Pomembno je, da prevzemniki ozavestijo misel, da je kmetovanje dejavnost, s katero bi se lahko ukvarjali in bi jim omogočila dostojno preživetje. Po drugi strani morajo tudi izkušeni kmetovalci začutiti potrebo, da se nehajo ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo in kmetijo predajo. Ob tem si pogosto postavljajo vprašanja: Kako dolgo bom lahko še vodil kmetijo? Kaj se bo zgodilo z mojo kmetijo v prihodnosti? Sem kmetijo pripravljen prepustiti drugim?

2. korak: želja

Izkušeni kmetovalec v tej fazi ugotovi, da želi prenesti kmetijo, prevzemnik pa, da jo želi prevzeti. Želja obeh v tej fazi postane zrela. Kmetovalec je odločen, da želi prepustiti kmetijo otroku(-om) v primeru prenosa kmetija v krogu družine ali komu drugemu, če gre za nasledstvo zunaj družine. Tudi prevzemnik mora priti do odločitve in jasno izraziti željo: »Želim postati kmetovalec in nadaljevati kmetijsko dejavnost na kmetiji.« Če ne gre za prenos znotraj družine, morajo biti prevzemniki v izražanju želje odločnejši, da lahko pridejo v stik s potencialnimi kmetovalci, od katerih bi lahko prevzeli kmetijo.

3. korak: izobraževanje

Tako kot vsake druge dejavnosti se je treba naučiti tudi kmetovanja. To je lahko v šoli, ob delu ali v kombinaciji obeh. V primeru nasledstva družinske kmetije znotraj družine so prevzemniki zelo verjetno že odraščali ob delu na kmetiji. Ves čas so pomagali pri opravilih in se ob tem učili. Prevzemniki zunaj družine tega znanja nimajo, po drugi strani pa lahko prinesejo nove inovativne poslovne modele, ki bodo prispevali k uspehu kmetije.    

4. korak: pridobivanje izkušenj

Poleg izobraževanja je na poti do uspešnega profesionalnega kmetovalca in podjetnika pomembno tudi pridobivanje izkušenj. Dodatna znanja, ideje in izkušnje se lahko pridobijo tudi z obiskom modernih in tehnološko podprtih kmetij, lahko tudi v tujini. V evropskih državah se je izoblikovalo nekaj dobrih praks, v katerih se prepletata oba načina pridobivanja znanja: izobraževanje in pridobivanje izkušenj. To so šolske kmetije, šolske prakse, kmetovalci, ki delajo z novinci ter povezujejo teorijo in prakso. Faza pridobivanja izkušenj bo za novince, tako kot izobraževanje, daljša, saj bodo potrebovali več praktičnih izkušenj. Kmetovalci, ki razmišljajo o nasledstvu zunaj družine, se bodo v tej fazi ob predajanju izkušenj lahko tudi srečevali s potencialnimi prevzemniki na neformalen način.

5. korak: iskanje potencialnih prevzemnikov naslednikov in odločitev za prenos

Med pridobivanjem izkušenj lahko v prevzemniku dozori odločitev, da želi sam voditi kmetijski posel. Začne iskati kmetijo, ki bi jo lahko prevzel, in raziskovati, kako izvesti prenos. V tej fazi je med nasledstvom kmetije znotraj in zunaj družine več razlik. Če kmetijo prevzemata sin ali hči, nadaljujeta družinski posel, prevzemniki zunaj družine pa morajo aktivneje iskati kmetijo za prevzem. Tudi izkušeni kmetovalci, ki nimajo otrok ali pri katerih otroci ne želijo prevzeti kmetije, morajo naslednike intenzivneje iskati. Morajo pa v tem primeru odločitev o prenosu kmetije na naslednika zunaj družine sprejeti skupaj z družino. Pri iskanju kmetij za prevzem in morebitnih prevzemnikov so lahko v pomoč lokalni kmetijski svetovalci, ki dobro poznajo potrebe kmetijstva na svojem področju, postopke in predpise, opozorijo pa tudi na vse pasti in pomagajo pri odprtih vprašanjih. V tej fazi še ni podrobnega načrta nasledstva, se pa vse vpletene osebe zavedajo, da je načrt potreben.

6. korak: formalni načrt

Ko je naslednik določen, je treba izdelati strategijo in pripraviti formalni načrt. Kmetovalec in prevzemnik razmišljata o tem, kako želita urediti delo in življenje na kmetiji. Načrtujeta tudi upravljanje kmetije in ureditev dela skozi čas. Pripravljena morata biti na morebitna resna razhajanja in nesoglasja. Naslednik bi na primer želel kmetijo prevzeti že jutri, toda predniki (starši) hočejo še naprej (brez jasnih časovnih omejitev v prihodnosti) ohraniti svoj vpliv. Na tej točki morajo predhodniki oceniti, koliko denarja bodo potrebovali za upokojitev, nasledniki pa, koliko so pripravljeni dati za kmetijo. Z razhajanjem v pogledih se je treba soočiti in jih rešiti.

Ko se doseže soglasje glede vseh vlog in položaja posameznikov v prihodnjem poslovnem procesu kmetije, je treba urediti tudi pravno obliko in financiranje prevzema.

7. korak: prenos in prevzem kmetije

Prenos oziroma prevzem kmetije je lahko enkraten dogodek – predhodnik po kupoprodajni pogodbi zapusti kmetijo, prevzemnik pa prevzame in nadaljuje delo na kmetiji. Pogostejše pa je postopno predajanje kmetije, ko predhodnik in naslednik še nekaj let delata skupaj, odgovornosti pa se prenašajo postopoma. Ko se podpiše pogodba in prenese lastništvo kmetije, se prevzem formalno potrdi. Ožji družinski člani imajo pri nasledstvu kmetije drugačen položaj glede davčne in finančne zakonodaje v primerjavi z novimi lastniki zunaj družine. S formalnega vidika je nasledstvo kmetije zunaj družine tudi težji proces.

8. korak: vodenje kmetije

V številnih primerih predhodnik in naslednik še nekaj časa kmetijo vodita skupaj, vendar breme odgovornosti nosi naslednik, sčasoma pa starejši kmetovalec preneha z delom na kmetiji. Povsem običajno je tudi to, da na kmetiji živi več generacij hkrati. Skupno delo in življenje na kmetiji sta večinoma odvisna od tradicije v državi. V Sloveniji so kmetovalci močno povezani z domačijo in zemljo, tako da pogosto ostanejo na kmetiji tudi po predaji kmetije. V nekaterih državah, kot je Francija, pa kmetovalci po prenosu kmetije pogosto zapustijo kmetijo tudi, če kmetijo prevzamejo otroci.

Finančna pomoč za mlade prevzemnike

Generacijska prenova je ena izmed prednostnih nalog evropske politike za razvoj podeželja, saj starostna struktura kmetij v EU ni ugodna. Po podatkih za leto 2013 je bila več kot polovica (55,5 %) evropskih kmetovalcev starejših od 55 let, mlajših od 35 let je bilo le 6,3 %. Podobno je v Sloveniji. Povprečna starost slovenskega kmetovalca je 57 let, približno četrtina kmetovalcev je starih 65 let ali več, mlajših od 35 let je le 4,8 %. Staranje in nasledstvo se izpostavljata tudi kot najpomembnejša družbena izziva družinskega kmetijstva v EU. Tako je menilo 85 % deležnikov, ki so sodelovali v javnem posvetovanju Direktorata za kmetijstvo in razvoj podeželja o vlogi družinskih kmetij v EU iz leta 2013.

Mladim kmetovalcem, ki začenjajo dejavnost in prvič postajajo nosilec kmetijskega gospodarstva, zagon dejavnosti in strukturno prilagoditev olajšajo plačila za mlade kmete v okviru neposrednih plačil. Lajšanju generacijske prenove družinskih kmetij v EU pa je namenjena tudi posebna finančna podpora za pomoč mladim kmetom, ki prevzemajo kmetije, v okviru podukrepa M 6.1. Glede na terminski načrt razpisov bo januarja 2021 objavljen še sedmi javni razpis iz podukrepa 6.1. iz sedanjega programskega obdobja, podpora pa se bo nadaljevala tudi v obdobju izvajanja strateškega načrta 2021 – 2027. Preverite in izkoristite finančne spodbude za mlade prevzemnike kmetij, ki so na voljo.

Več o finančni podpori za mlade kmete:

• Program razvoja podeželja, Podukrep M6.1 - Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete
• Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Plačilo za mlade kmete