#OkvirPomoči: Gostje so odšli, ostali so stroški in delo

Tam, kjer ceste niso več glavne, tam, kjer nam pogled s prometnih znakov uide v naravo, na griče, posejane z vinogradi, ribnike in jase, nekje na pol poti med Ljutomerom in Ormožem, stoji turistična kmetija Frank-Ozmec. Na »hofu«, kot gospodar Vili Ozmec imenuje kmetijo, se že od leta 1953 ukvarjajo z vinogradništvom. Očitno so že takrat pridelovali dobro vino, saj so bili pri hiši vedno gostje: »Pri nas je bilo vedno živahno, pa naj so bili pri nas domači ali tuji gostje,« obuja spomine. Ko je njegov dedek videl, kako v sosednji Avstriji delujejo vinotoči, je želel tovrsten obrat odpreti na kmetiji. »Ko je šel na občino, so se mu samo smejali. Ko je vložil dokumentacijo za gradnjo, so mu jo v trenutku zavrnili, saj v takratni Jugoslaviji kaj takega pač ni bilo dovoljeno. Ko je pod isto dokumentacijo namesto vinotoča zapisal, da bo gradil hlev, so vse težave nenadoma izginile in lahko smo začeli z gradnjo. In v novonastalem prostoru s krušno pečjo se je leta 1983 tudi vse začelo,« začetke turistične dejavnosti na kmetiji opiše Vili.

Umetnost kuhanja se prenaša iz roda v rod

In v tej razmeroma majhni izbi tudi danes enako diši kot pred skoraj 40 leti. Prostor se nahaja tik poleg kuhinje, v kateri kraljuje Vilijeva mama Vida Ozmec. Umetnost kuhanja se v družini prenaša iz roda v rod. Njena babica se je učila kuhalnico vihteti pri sestrah Uršulinkah in po teh receptih se na kmetiji jedi pripravljajo še danes.

Na kmetiji nimajo samopostrežnih bifejev. Vsa hrana se pripravi pri njih in postreže. Na meniju so zgolj lokalno obarvane jedi: prleška tunka, meso v zaseki, različne juhe, med katerimi so najbolj ponosni na smetanovo z ajdovo kašo, pomemben del kulinarične ponudbe so gobe, pa domači piščanci na sto in en način, svinjina iz proste reje in znamenita prleška oziroma slamnjaška gibanica. Ob tem postrežejo domače vino: laški rizling, renski rizling, šipon, rumeni muškat in muškat otonel. Lotili so se tudi proizvodnje penin po klasični metodi in penečih vin z vbrizgavanjem ogljikovega dioksida.

Pri njih pijete le tisto, kar pridelajo sami

»Pri nas lahko pijete le tisto, kar pridelamo sami, le mineralno vodo kupimo, drugega ni. Viskija in piva ne boste naši v ponudbi,« nadaljuje pogovor o ponudbi njihove kmetije Vili. Je pa zato izbor domačih vin in žganj toliko bolj pester. »Danes imamo kar velike težave zaradi tega, ker lahko turistično kmetijo priglasi že vsak, ki ima nekaj arov vinograda. Taki so trn v peti gostincem, pa tudi nelojalna konkurenca nam, ki vse pridelamo sami. Sem mnenja, da bi mesna predelava morala biti osnova za turistično kmetijo,« svoj pogled na stanje na trgu predstavi Vili, ki je po izobrazbi sicer strojnik. Z njim se zlahka zapletete v debato o avtomobilskih motorjih, a vprašanje, če bo imel za to čas. Ko smo skupaj z njim sedeli v največjem prostoru na domačiji, kjer lahko dnevno postrežejo tudi večje skupine do 60 gostov, je pogovor potekal izredno hitro. »Delo na kmetiji ne čaka, gostje tudi ne,« nam pove.

Po epidemiji so prihodki popolnoma usahnili

Trenutno so njihove zmogljivosti polne, a marca, aprila in maja je bilo drugače. »Epidemija nas je tako kot druge, ki se ukvarjajo z gostinstvom in turizmom, močno prizadela. Zadnji račun smo izdali 9. marca, potem pa so deževale le še odpovedi. Dela nam sicer ni zmanjkalo, marsikaj je bilo treba postoriti v vinogradu, a prihodki so popolnoma usahnili,« opiše stanje med karanteno.

Medtem ko je razmišljal, kako naprej in kako prebroditi nastalo krizo, je med vožnjo z avtom ob cesti videl plakat, prek katerega je NLB podjetnikom ponujala pomoč.

Dodatna promocija bo izredno dobrodošla. Običajno goste dobivajo prek ustnih priporočil in prek spletne platforme booking.com, udeležujejo se tudi sejmov v Avstriji. S prihodom zahrbtne bolezni je vse zamrlo. S strani države so prejeli pomoč za vinogradnike, soseda, ki je pri njih zaposlena, je odšla na čakanje, za kar so dobili povrnjena sredstva. »Tak objekt, kot je naš, pa ima precejšnje fiksne stroške, ki jih je bilo treba poravnati. K sreči nimamo večjih kreditov in tudi vedno damo nekaj denarja na stran, tako da smo najhuje preživeli, ne predstavljam pa si, kaj se lahko zgodi, če pride drugi val epidemije,« pove o strahovih, ki jih deli z večino Slovencev in Slovenk.

Te skrbi podjetnikov dobro razumejo tudi v NLB. Čeprav opažajo, da so bila mnoga podjetja dosti boljše pripravljena kot v prejšnji krizi in zato v prvem valu epidemije nekatera morda niso imela večjih težav, je treba gledati in se pripraviti na prihodnost. V NLB so tako pripravljeni na to, da bodo podjetnikom priskočili na pomoč tako z bančno-finančnimi storitvami kot tudi z nasveti.

Nova realnost

Na turistični kmetiji Frank-Ozmec so poslovanje morali prilagoditi novim razmeram. Sobe in ostali prostori so razkuženi, v notranjosti je obvezna uporaba mask, stoli in mize so na primerni razdalji, če gostje sedijo v notranjih prostorih, je zaseden vsak drug stol. »Kot kaže, bomo morali poslovati v prihodnje še bolj preudarno in prihraniti še kakšen evro več. Na take stvari moraš biti pripravljen. Torej treba je imeti zlato rezervo in tudi dobri odnosi z banko lahko rešijo marsikakšno zagato,« o novi realnosti in spremembah v poslovanju, ki jih prinaša, razmišlja Vili in doda: »Imamo šest hektarjev vinogradov, šest hektarjev njiv, 25 tisoč trt in cel kup kmetijske mehanizacije. Če se kar koli pokvari, nastanejo stroški v tisočih evrov. Zgolj za škropljenje trt je strošek tisoč evrov.«

Zavezani trajnostnemu razvoju

S ponosom pove, da že tri leta pri škropljenju uporabljajo najnovejšo tehnologijo: »Zaradi elektrostatičnega nanašanja fitofarmacevtskih sredstev porabimo 50 odstotkov manj škropiv kot po navadi. Čisto brez ne gre, ker so si tu vinogradi preblizu in se bolezni prehitro širijo, a s to tehnologijo smo naredili precejšen napredek. Tudi plevele zatiramo zgolj mehansko.«

Na kmetiji so zavezani k trajnostnemu razvoju: že leta 2003 so vgradili čistilno napravo, prek katere pridobijo vso sanitarno vodo in vodo za zalivanje, kurijo na bioplin, vgradili so toplotne črpalke, v načrtu je tudi izgradnja sončne elektrarne. Na ekološki način pridelajo vso zelenjavo in krmo za živali, ki so v prosti reji.

Kmetija z dušo

Od leta 1983, ko so v vinotoču natočili prvi kozarec belega vina, pa do danes se je podoba kmetije močno spremenila. Leseno kmečko poslopje so podrli in zgradili objekt, v katerem so danes sobe, v katerih lahko prespi do 17 gostov.

Bolj kot z gradnjo turistična kmetija Frank-Ozmec raste s predmeti, ki jih tankočutno v ambient postavlja Vida Ozmec: avtohtone lončene posode, stari likalniki, omare, mize, šivalni stroji, slike, knjige, peči in celo klavir in kakšen čevelj. »Zbirka nastaja že leta,« nam pojasni Vida, ko nas vodi od enega predmeta do drugega in nam pojasnjuje njihov izvor: »Nekaj jih je iz Nemčije prinesla moja sestra, nekaj sem jih našla sama, nekaj so jih prinesli ljudje, ki nas poznajo in vedo, da mi je to všeč.«

Njena želja je, da bi morda v doglednem času odprla čisto pravi muzej z vsemi artefakti, ki so se nabrali na kmetiji. »Ljudi zanima, od kod prihajajo predmeti in kakšne zgodbe nosijo s seboj. Veliko je tudi takih, ki bi kaj kupili in odnesli domov, a moja zbirka ni naprodaj,« nam razloži, medtem ko stojimo ob veliki stari vinski preši, ki jo je Vida spremenila v zeliščni vrt.

Da je turistična kmetija Frank-Ozmec nekaj posebnega, da ima dušo, kot pravijo Ozmecovi, je spoznal tudi pokojni prehranski strokovnjak dr. Dražigost Pokorn, ki je Vidi podaril svojo knjigo o zdravi prehrani, ob tem pa še veličastno knjigo bakrorezov, ki jih je zbral Janez Vajkard Valvasor in je danes na ogled vsem gostom.

Največja pohvala so zadovoljni gostje

Darilo dr. Pokorna je le eno od številnih priznanj, ki so jih na kmetiji prejeli za svoj trud. V knjigi pripomb in pritožb slednjih ni, tudi na spletni strani booking.com dežujejo le pohvale, gostje so jim namenili povprečno oceno kar 9,6.