Kako postati s. p. v 5 korakih in pičlih 2 dneh?

Registracijo s. p. lahko izvedemo elektronsko prek sistema e-Vem, za kar potrebujemo digitalno potrdilo, ali na eni od točk SPOT (VEM). Teh je v Sloveniji več kot 200 in so na izpostavah Ajpesa, upravnih enotah in krajevnih uradih, izpostavah agencije Spirit, lokalnih podjetniških centrih, enotah Obrtne zbornice Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije, davčnih uradih ter pri notarjih. Najbolj priporočljivo je registracijo opraviti osebno na točki SPOT (VEM). Tam so namreč svetovalci, ki brezplačno pomagajo in poskrbijo, da ni napak, zaradi katerih bi lahko bila registracija zavrnjena.

1. korak – pred registracijo

Podjetje začne poslovati z dnevom vpisa v Poslovni register Slovenije (PRS), ki ga določimo sami. Marko in Polona sta kot želen datum začetka poslovanja izbrala začetek naslednjega meseca, saj je prijavo treba vložiti najmanj en dan oziroma največ tri mesece pred želenim datumom vpisa. Preden sta se odpravila registrirati s. p., sta veliko razmišljala o imenu podjetja. To mora biti v slovenskem jeziku ali mrtvem jeziku, pri čemer zakon ne opredeljuje, kateri so mrtvi jeziki. V praksi pa je navadno to najbolj odvisno od referenta, ki obravnava vaš primer.

2. korak – točka SPOT (VEM)

Samo registracijo sta opravila na njima najbližji točki SPOT (VEM), kjer so jima svetovalci pomagali pri izpolnjevanju vloge, za kar sta potrebovala le dobre pol ure, vse pa je bilo brezplačno. Pri registraciji sta potrebovala veljavni osebni dokument, davčno številko, ki bo obenem tudi davčna številka njunega podjetja, ter naslov sedeža podjetja.

Pri sedežu podjetja je treba preveriti zakone in predpise, saj niso vse vrste dejavnosti dovoljene v vseh prostorih, še posebno tam, kjer bi lahko dejavnost motila druge stanovalce. Če boste, recimo, v najem vzeli gostinski objekt, bo ta že imel urejena vsa dovoljenja za obratovanje, večje vprašanje pa je, ali boste lahko opravljali dejavnost v prostoru, ki temu primarno ni namenjen. Tak primer je poslovanje na domu v večstanovanjskem objektu, kjer bi obiski večjega števila strank dnevno lahko motili sosede. Stanovanjski zakon (SZ-1) v 14. členu predpisuje, da mora lastnik pridobiti soglasja etažnih lastnikov, katerih solastniški delež predstavlja več kot polovico etažne lastnine v večstanovanjski stavbi. V praksi ob registraciji tega ne preverjajo, lahko pa se kasneje pojavijo težave v primeru prijav sosedov.

Marko bo dejavnost opravljal v domači hiši, zato ni imel težav, Polona pa je potrebovala overjeno soglasje lastnika poslovnega prostora, ki ga je najela.

Oba sta morala ob ustanovitvi registrirati tudi dejavnosti, ki jo bosta opravljala, le-te pa so zapisane v Standardni klasifikaciji dejavnosti. Čeprav je dejavnosti mogoče vedno dodati, sta ob osnovni dejavnosti registrirala tudi vse tiste dejavnosti, s katerimi bi se lahko pri poslovanju srečala pozneje. Polona je tako registrirala pravne in računovodske dejavnosti ter dodatno še podjetniško in poslovno svetovanje. Marko je ob trgovini registriral še oglaševanje ter dajanje v najem in zakup, saj razmišlja, da bi se nekoč mogoče podal tudi v te podjetniške vode. Svetovalci so preverili njune dejavnosti in ju opozorili, katere od njih imajo posebne pogoje ali zahtevajo dodatno uradno priznano strokovno usposobljenosti. Marko je ob registraciji za prokurista imenoval svojega brata, ki lahko podjetje zastopa v primeru Markove začasne ali trajne poslovne nezmožnosti.

Z izpolnjeno vlogo so na točki SPOT (VEM) takoj izvedli prijavo v poslovni register (PRS) pri Ajpesu ter prijavo v obvezna socialna in zdravstvena zavarovanja.

3. korak – pridobitev sklepa in transakcijski račun

Oba sta sklep o registraciji prejela po pošti drugi dan v mesecu, torej naslednji dan po datumu, ki sta ga določila kot začetek poslovanja. Če bi se jima zelo mudilo, pa bi lahko sklep dvignila tudi dan prej na lokalni izpostavi Ajpesa do 12. ure.

S sklepom sta še isti dan v banki brezplačno odprla transakcijski račun, ki ga bosta uporabljala samo za opravljanje dejavnosti. Oba sta dobro preučila ponudbo bank in izbrala najugodnejšo. Banke namreč zaračunavajo zelo različna nadomestila za vodenje računa in provizije za nakazila, ob tem pa nekatere recimo podjetnikom podarijo elektronsko poslovanje, druge pa ga konkretno zaračunajo. Izbira banke je odvisna tudi od tega, ali vam nudi osebnega svetovalca, ki vam bo resnično pomagal s konkretnimi nasveti glede poslovanja, da bo to čim bolj optimalno.

V nekaj dneh po uradni registraciji sta oba začela dobivati ponudbe za opravljanje izpita iz varnosti pri delu (od 25 evrov dalje), izdelavo ocene tveganja (od 50 evrov dalje) in zdravniški pregled (od 80 evrov dalje). Dokler podjetnik dela samostojno in nima zaposlenih (redno, študenti …), načeloma tega ne potrebuje oziroma si to lahko pisno izdela sam, če seveda nima dejavnosti, kjer obstaja tveganje za varnost in zdravje. Na tem področju obstaja »sivo območje«, kjer zakon govori eno, inšpekcije in seveda ponudniki teh storitev pa drugo. V trenutku, ko podjetnik koga zaposli, pa se smatra za delodajalca, ki mora vse to imeti urejeno v skladu z zakonom.

4. korak – FURS in računovodstvo

Ob registraciji ali v 8 dneh od dneva uradne registracije mora podjetnik ali njegov računovodja FURS (Finančna uprava RS) sporočiti njegovo oceno poslovanja, torej predvidenega dobička, ki ga bo ustvaril, in kdo mu bo vodil knjige. Na podlagi te napovedi se določi akontacija dohodnine ter način vodenja poslovnih knjig, ki je lahko enostavno ali dvostavno knjigovodstvo, ali izračun davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov. Vodenje poslovnih knjig lahko opravi podjetnik sam ali pa najame računovodski servis, ki za to računa od 50 oziroma najpogosteje od 100 evrov dalje, odvisno od obsega poslovanja in seveda podjetnikovih pogajalskih sposobnosti.

Polona si bo računovodstvo seveda vodila sama, Marko pa je izbiri računovodje posvetil kar nekaj časa, saj se pri tem ne smemo ozirati le na ceno, ampak moramo upoštevati tudi kakovost storitve (tako kot pri izbiri banke). Dober računovodja vam bo svetoval, katere olajšave so vam na voljo (na primer za podjetnike začetnike, mlade starše …) in kako poslovanje davčno optimizirati, ter vam s tem prihranil veliko denarja. Računovodja lahko svetuje tudi, katere subvencije (za brezposelne osebe, za zaposlovanje težje zaposljivih …) lahko pridobite in kakšni so pogoji, saj se to spreminja skoraj dnevno in je težko slediti, kaj je kdaj na voljo ter kateri programi subvencij so že ukinjeni.

Prav tako se lahko podjetnik odloči, ali bo zavezanec za plačilo DDV ali ne. Marko bo posloval pretežno s trgovskimi podjetji, nabavljal izdelke v EU ter ustvarjal veliko prometa, zato bo zavezanec za DDV. Polona na začetku računa, da bo poslovala z manjšimi podjetji, ki niso zavezanci za DDV, zato tudi ona ne bo zavezanec in bo tako imela nižjo ceno storitve. Obvezna zavezanka za DDV bo postala, če bo v obdobju katerihkoli 12 mesecev poslovanja presegla 50.000 evrov obdavčljivega prometa, kar bo morala pravočasno predvideti in prijaviti, preden doseže ta promet.

5. korak – plača in davki

Marko in Polona bosta tako kot večina s. p. plačevala minimalne prispevke, ki so izračunani na podlagi predpisane minimalne plače in trenutno znašajo cca. 390 evrov mesečno. Nosilec s. p. si ne izplačuje plače, ampak lahko prosto razpolaga z denarjem na poslovnem računu. Ob koncu leta sestavi bilanco poslovanja ter ugotovi dobiček, ki je dohodek s. p. Višina dobička vpliva tudi na višino prispevkov, ki jih bo s. p. plačeval v bodoče. Dobiček, zmanjšan za davčne olajšave (splošna, za družinske člane …), predstavlja davčno osnovo, od katere nosilec s. p. plača dohodnino.

Praktičen primer: Če ima s. p. 50.000 evrov letnega prihodka in 70 % tega (35.000 evrov) predstavljajo upravičeni stroški (nabava, potni stroški …) bo imel 15.000 evrov dobička in 4.400 evrov splošne olajšave.

Če torej nima drugih olajšav (otroci, vzdrževani družinski člani …), bo na 10.600 evrov davčne osnove plačal 2.000 evrov dohodnine (1.254 + 27 % od 5.749 evrov). Tak podjetnik mora tudi razmisliti, ali se mu bolj splača uveljavljati izračun davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov, kjer vodenje knjigovodstva ni potrebno.