Obvladovanje tveganj Skupine NLB

Cilj upravljanja tveganj na ravni Skupine NLB, je zagotavljanje stabilnega in varnega poslovanja banke ter ohranjanje visoke kvalitete naložb. Za dosego ciljev posamezne članice Skupine z ex-ante in ex-post postopki ocenjujejo in spremljajo svoje komitente ter uporabljajo standardizirane metode za upravljanje tveganj. Kvalitetno ocenjevanje tveganja, minimiziranje izpostavljenosti ter pravočasno reagiranje je omogočeno z upo-rabo standardnih metodologij upravljanja s tveganji, kot so migracijske matrike, diverzifikacija in interne metodologije kot so modeli Value at Risk in marking to future.

Centralizirano in poenoteno upravljanje s tveganji v Skupini NLB je omogočeno s pogodbami o upravljanju s kreditnimi in tržnimi tveganji, ki so jih podpisale članice Skupine. Usklajevanje postopkov ocenjevanja tveganj poteka z vidika pooblastil, metodologij, strukture podatkov in poročanja. Za kreditna tveganja so tako vse banke v Skupini sprejele enotne kriterije za boniteto razvrstitev strank in terjatev, določitev zgornje meje zadolževanja strank, oceno kvalitete zavarovanj, oblikovanje ustrezne višine rezervacij ter standard podatkovne strukture.

Upravljanje kreditnih tveganj Skupine NLB

Upravljanje s kreditnim tveganjem vključuje ukrepe prepoznavanja obstoječega in potencialnega kreditnega tveganja, ki mu je banka izpostavljena pri opravljanju svojih poslovnih aktivnosti; učinkovite postopke pri odobravanju kreditov, njihovega dokumentiranja in vodenja; nadzorovanje kreditnega portfelja z vidika
vrste, značilnosti in kvalitete. Postopki in ukrepi so podrobnejše opisani v nadaljevanju.

Kar zadeva kreditne posle, je Center za upravljanje s tveganji v NLB odgovoren za ovrednotenje kreditnega tveganja celotne Skupine NLB. Kreditno tveganje vključuje tri vidike: specifičen element tveganja za vsakega poslovnega partnerja, tveganje portfelja in tveganje države. Obvladovanje kreditnega tveganja obsega stalno analiziranje kreditnega portfelja in stalno analiziranje komitentov.

Kreditni portfelj vključuje posojila (podjetjem, občanom, javnemu sektorju), naložbe drugim bankam in finančnim institucijam, podjetniške obveznice in ostale produkte, pri katerih se banka izpostavlja kreditnim tveganjem, kot so garancije, izvedeni finančni instrumenti in podobno. Kvaliteto portfelja se ugotavlja s pomočjo razvrščanja komitentov v pet bonitetnih skupin (od A do E), pri čemer boniteta A predstavlja najvišjo kakovost. Visokokvalitetni del portfelja (A in B) predstavlja v Skupini NLB (upoštevaje samo banke) 94,6 odstotka celotnega portfelja, v NLB pa 96,3 odstotka. Kreditni portfelj bank Skupine NLB je znašal 1.941,2 milijarde tolarjev, od tega 1.575,7 milijard tolarjev portfelj NLB.

Upravljanje s kreditnimi tveganji v NLB in Skupini NLB temelji na predpisanih standardih in predpisih, sprejeti interni politiki ter mehanizmih in postopkih za ugotavljanje in obvladovanje obstoječe in potencialne izpostavljenosti banke kreditnim tveganjem. Banka terjatve in potencialne obveznosti (v nadaljevanju terjatve) razvršča v skupine od A do E glede na njihovo kakovost. To presoja na podlagi ocene
dolžnikovega finančnega položaja, njegove kreditne sposobnosti ter kvalitete zavarovanja terjatev. Za posamezno bonitetno skupino terjatev oblikuje ustrezno višino rezervacij, kot to predpisuje Banka Slovenije. Prehodne matrike za preteklih 28 četrtletij (od 1994 do 2001) za podatke NLB, kot tudi tiste osnovane na prehodih v celoletnih obdobjih v letih od 1995 do 2001 pokažejo, da ima NLB razmeroma stabilno kakovost terjatev.

Na gornji preglednici je prikazana inačica prehodne matrike tehtane z izpostavljenostjo, s katero je predstavljena poleg dinamike tudi velikost terjatev, ki spremenijo bonitetno skupino. Izračun povprečne bonitetne ocene terjatev je možen z določitvijo številčne oznake posamezni skupini (A=5, B=4, C=3, D=2, E=1). Povprečna ocena izraža kakovost terjatev, ki jo banka določi na podlagi razvrstitve terjatev iz posamezne bonitetne skupine po preteku enega leta. Izločene terjatve so večinoma tiste, ki so odplačane, v manjši meri pa tudi odpisane terjatve. Pomembne ugotovitve, predstavljene na preglednici, so naslednje:

• Največji premiki so med bonitetnima skupinama A in B, in to v obeh smereh.
  
• Med dobrim (A, B) in slabim delom (C, D, E) kreditnega portfelja ni bistvenih premikov.
  
• Iz zadnjih dveh vrstic preglednice je razvidno, da je kakovost novih terjatev višja od kakovosti terjatev, ki so iz različnih razlogov (npr. odplačilo ali odpis) izločene iz portfelja.

Spodnja preglednica vsebuje le podatke o prehodih za leto 2001. Pomembna ugotovitev je, da se elementi prehodne matrike za leto 2001 ne razlikujejo bistveno od večletnih povprečij, ki so prikazani v prejšnji preglednici.

Iz analize vseh vrst prehodnih matrik (kumulativne, po posameznih časovnih obdobjih, velikosti terjatev, gospodarskih panog itd.) je mogoče zaključiti, da kreditni portfelj NLB izkazuje pozitiven trend prehodov k višji kakovosti terjatev. Analiza potrjuje tudi ustrezno stabilnost vzorcev prehodov ter tudi ustrezno diverzifikacijo naložb po posameznih panogah in po velikosti bančnih komitentov.

Vse hčerinske banke so sprejele enake kriterije kreditnega razvrščanja strank, sistem limitov (glede na stranko, državo, itd.), kakovosti zavarovanj, najnižjih stopenj rezervacij in strukture podatkov. Stopnja pokritja (rezervacije (BCDE)/CDE portfelj) je višja od 85 odstotkov v matični banki in v vseh slovenskih hčerinskih bankah, kar presega najnižjo stopnjo, ki jo predpisuje interna politika oblikovanja rezervacij znotraj Skupine NLB. Tuje subsidiarije morajo slediti večini omenjenih kriterijev. Pri v Skupini NLB so bile terjatve, razvrščene v bonitetne skupine od C do E, pokrite s posebnimi rezervacijami (razen posebnih za skupino A) v višini 86 odstotkov, v NLB, pa v višini 89,8 odstotka.
Tveganje države se upravlja z določitvijo najvišjega tveganja, ki ga še lahko sprejmemo v posamezni državi, vključno z limitom naložb v države na prehodu v tržno gospodarstvo (C, D in E). Ocena stopnje tveganosti neke države izhaja iz revizije najpomembnejših makro-ekonomskih podatkov države, politične situacije in njene bonitetne ocene.

Upravljanje tržnih tveganj Skupine NLB

Osnovna tržna tveganja, s katerimi se sooča Skupina NLB, so valutno tveganje, obrestno tveganje, tveganje portfelja vrednostnih papirjev in strukturna likvidnost. Ta tveganja se analizira in upravlja na treh stopnjah. Na prvi stopnji poslovni sektorji upravljajo tržna tveganja po pooblastilih, ki jih določi uprava Banke. Na drugi stopnji se na ravni Banke zgoraj navedena tveganja analizirajo in upravljajo po notranjih politikah in standardih centralne banke. Na tretji stopnji Center za obvladovanje tveganj NLB nadzoruje izpostavljenost tržnim tveganjem posamezne banke v Skupini in Skupine kot celote.

Valutna tveganja

Valutna izpostavljenost Skupine je posledica makro-ekonomskega okolja in vloge bank Skupine NLB (posebno NLB) v tem okolju (varčevanje v tujih valutah, financiranje izvoza, vpetost v pretok kapitala, zadolževanje v tujini in podjetniško financiranje v domači valuti). Zaradi tega odprte pozicije v tujih valutah (posebno še EUR, USD, AUD, SEK, CHF) predstavljajo nenehen vir valutnih tveganj.

Banka izvaja ustrezne notranje postopke za ugotavljanje in merjenje valutnega tveganja prilagojene predpisanim zahtevam Banke Slovenije glede odprte pozicije in deviznega minimuma. Vsi ustrezni postopki za spremljanje tveganja so ustrezno informacijsko podprti.

Aktivno upravljanje z valutnimi tveganji temelji tudi na dnevnem vrednotenju portfelja tujih valut po tekočih tržnih cenah, upoštevaje tudi njihove zgodovinske trende in korelacije v zadnjem letu. Tako dobljena porazdelitev dobičkov in izgub je osnova za ocenitev potencialnih izgub v vrednosti portfelja tujih valut glede na tržne spremembe. Metodologija tvegane vrednosti je zato eno najpomembnejših orodij v aktivnem upravljanju odprtih pozicij in jo Banka uporablja za interne namene, navzven pa se uporabljajo metodologije predpisane s strani Banke Slovenije, kot je prej navedeno.

Obrestna tveganja

Merjenje obrestnega tveganja pomeni ugotavljanje potencialnih izgub (v smislu denarnih tokov, bilance uspeha in tržne vrednosti kapitala) zaradi neugodnega gibanja obrestnih mer. V NLB in ostalih slovenskih bankah Skupine uporabljamo metodologijo razmikov in trajanja. Za celovit pregled izpostavljenosti tveganju spremembe obrestne mere se bilanca stanja banke razdeli glede na občutljivost na spremembe različnih vrst obrestnih mer in se nato znotraj štirih segmentov išče vire obrestnega tveganja ter povezave med njimi.

Tuje subsidiarije uporabljajo svoje modele za merjenje izpostavljenosti tako, da izdelajo različne scenarije za gibanja obrestnih mer in njihov vpliv na dobiček in tržno vrednost kapitala.

Strukturna likvidnost

Za učinkovito upravljanje in nadzor likvidnostnega tveganja ima banka razvite ustrezne kontrolne postopke in informacijski sistem; oblikovala je ustrezne likvidnostne rezerve, ki banki omogočajo dnevno izpolnjevanje vseh obveznosti, izhajajočih iz denarnimi tokovi; izpolnjuje predpise, ki urejajo področje likvidnosti (devizni minimum, odprta devizna pozicija, količnik likvidnosti).

Likvidnost v Skupini NLB se ne upravlja samo s stališča pasive kot vira denarnih prilivov, temveč tudi v povezavi z možnostjo pridobitve likvidnih sredstev po ugodni ceni, kar vse zagotavlja takojšno izpolnitev finančnih obveznosti do komitentov ob zapadlosti. To pomeni, ali možnost vnovčitve določenih naložb ali pridobivanje dodatnih finančnih sredstev po ustrezni ceni. V povezavi s solventnostjo likvidnostno tveganje ni nujno v direktni povezavi s finančnimi izgubami ali odpisi, ampak je največkrat posledica neuravnoteženih denarnih tokov.

Kot matična banka nameravamo v Skupini uporabljati enako metodologijo merjenja in določanja strukturne likvidnosti. To vključuje različne koeficiente (omejitve, ki jih določita uprava posamezne odvisne banke in matična banka), kot na primer likvidni vrednostni papirji / skupna vrednost aktive, kvaliteta portfelja, dolgoročna posojila / skupaj posojila, izplačilo posojil / vračilo posojil, neto likvidna aktiva (razlika med likvidno aktivo in nestabilno pasivo).