prof. dr. Franjo Štiblar,
glavni ekonomist NLB

V letu 2001 je bilo stanje slovenske ekonomije boljše, kot je bilo predvideno, kar je razvidno tudi v skorajda uravnoteženi tekoči plačilni bilanci prvič po letu 1997; inflacija je ob koncu leta padla na 7 odstotkov, s 3-odstotnim porastom BDP in 7-odstotno stopnjo brezposelnosti. V letu 2001 Slovenija sicer dosega nekoliko upočasnjeno stopnjo rasti, vendar manj intenzivno kot v večini razvitih držav.

Nadaljnja rast v 2001

Rast je nadalje izvozno spodbujena, saj komponente domačega povpraševanja upadajo. Osebna poraba upada zaradi počasnejše rasti razpoložljivega dohodka, javna poraba zaradi višje zadolženosti iz leta 1999 kot

posledice uvedbe davka na dodano vrednost, investicije so upadle zaradi zunanje manj stabilne politične klime.

Posledice manjše aktivnosti v globalni ekonomiji so se v Sloveniji kazale kot zmanjšanje izvoza, kar pa je upočasnilo tudi gospodarsko rast (še posebej v zadnjem četrtletju leta 2001) na 3,0 odstotka konec leta. Upadel pa je tudi uvoz, kar je izboljšalo plačilnobilančni deficit.

Po fizičnem obsegu je industrijska produkcija porasla za 2,9 odstotka (6,2 odstotka v 2000), gradbena aktivnost se je zmanjšala za 0,9 odstotka (0,4 odstotka v 2000), medtem ko so turistične nočitve porasle za 6 odstotkov (11 odstotkov v 2000), transport blaga se je povečal za 1,2 odstotka (7,1 odstotka v 2000), javni prevoz pa je padel za 12,9 odstotka (10,2 odstotka v 2000), saj ga intenzivno nadomešča uporaba osebnih avtomobilov. Zaposlenost je porasla za 1,8 odstotka, medtem ko je stopnja brezposelnosti uravnotežena.

Inflacija, eden izmed indikatorjev življenjskega standarda, je ustaljena na 7 odstotkih, cene industrijskega blaga so zrasle za 7,5 odstotka. Povprečne plače so višje za 13,2 odstotka, realno za 4,4 odstotka, z najvišjim deležem v javnem sektorju.

Slovenski primanjkljaj v tekoči plačilni bilanci je znatno upadel zaradi manjšega izvozno-uvoznega deficita. Slednji se je zmanjšal od 1.384 milijonov USD v letu 2000 na 893 milijonov USD v letu 2001 (izvoz se je povečal za 6 odstotkov, uvoz pa le za 0,3 odstotka), kar je najboljši rezultat po letu 1994.

Kot posledica uvedbe evra v denarni obtok in zaradi povečanih direktnih tujih investicij (FDI- Foreign Direct Investment) v višini 442 milijonov USD, je imela Slovenija močan pritok deviz. To se je odrazilo v drugem največjem presežku (neto ponudba) devizne bilance od leta 1994. Centralna banka je z intervencijo na deviznem trgu zaustavila nominalno razvrednotenje tolarja proti evru na 2,5 odstotka pod domačo inflacijo. V letu 2001 se je zunanji dolg povečal za 494 milijonov USD na 6.711 milijonov USD, devizne rezerve pa so se s 1.376 milijoni USD povečale na 5.738 milijonov USD.

Monetarna politika je bila manj restriktivna kot doslej. Denarni agregati so se povečali; M1 za 17 odstotkov, bančni krediti za 16 odstotkov, medtem ko je M3, glavni cilj Banke Slovenije, porasel za 23,7 odstotka. Četudi monetarna politika doslej še ni imela vpliva na inflacijo, obstaja tveganje rasti plač, cen in drugih izdatkov v javnem sektorju v prihodnosti. Velika rast primarnega denarja je bila kompenzirana z vodenjem konzervativne politike odobritve bančnih posojil, s povečanim varčevanjem ter novimi instrumenti Banke Slovenije.

Cilj vlade je tudi ohraniti delež javnega primanjkljaja pod 3 odstotki BDP (eden izmed maastrichtskih kriterijev) s povečanjem prejemkov (in s prodajo državnega premoženja ter podjetij in bank v državni lasti) namesto z znižanjem izdatkov. Iz tega naslova je vlada v začetku leta 2002 dvignila davčni stopnji davka na dodano vrednost z 18 odstotkov na 19 odstotkov ter z 8 odstotkov na 8,5 odstotka. V septembru 2001 je tako dolg države znašal 1.148 milijard tolarjev, kar je za 10 odstotkov več kot predhodno leto, in tako znaša skupno 25,3 odstotka BDP leta 2001 (ampak daleč pod 60-odstotno spodnjo mejo maastrichtskega kriterija). Povečano davčno breme in rahla apreciacija oziroma prevrednotenje domače valute sta tako znižala izvozno konkurenčnost, saj slednji ni sledila večja produktivnost (v primerjavi z drugimi državami).

Obrestne mere so padle, tako nominalno kot realno. Aktivne obrestne mere so padle med 12 in 15 odstotki, pasivne pa med 9 in 12 odstotki, pri čemer je njihova obrestna marža padla na 3,6 odstotka. Trend ostaja nespremenjen tudi na začetku leta 2002. Nanj dodatno vpliva ukinitev indeksacije za depozite in posojila do enega leta, ki bo stopila v veljavo z julijem 2002.

Posredno financiranje gospodarstva z bančnimi posojili ostaja dominantno v primerjavi z neposrednim financiranjem preko kapitalskega trga. Bančna aktiva je tako še vedno kar trikrat večja od tržne kapitalizacije Ljubljanske borze. Promet na borzi je predstavljal 22 odstotkov vseh bančnih posojil konec leta 2001. Na drugi strani pa so neto povečanja bančnih posojil znašala le 62 odstotkov prometa na Ljubljanski borzi.

Bančna aktiva se je povečala za 21,3 odstotka na 3.986 milijard tolarjev (skoraj 88 odstotka BDP 2001). Poslovanje bank je bilo uspešno, saj so le 4 banke dosegle izgubo pri poslovanju, 3 od teh so v tuji lasti. Konkurenčnost slovenskega bančnega sistema se namreč povečuje, kar zgledno kaže podatek, da se je v letu 2001 obrestna marža zmanjšala s 4 odstotkov na 3,1 odstotka.

Istočasno se je za 23,8 odstotka povečala tržna kapitalizacija Ljubljanske borze in dosegla čez 30-odstotni delež v BDP. Promet se je povečal za 79 milijard tolarjev oziroma 29,3 odstotka na 349 milijard tolarjev (1,3 odstotka v 2000), kar je 7,7 odstotka BDP. Agregatni delniški indeks, ki je ostal nespremenjen v letu 2000, se je povečal za 19 odstotkov. V decembru 2001 je dosegel 2.159 točk in se je do sredine marca povečal na 2.450 točk.

Institucionalne spremembe

Slovenija ima najboljše pogoje za vstop v Evropsko unijo med vsemi kandidatkami, kar kaže ne le raven gospodarske rasti v višini 71 odstotkov povprečja EU, temveč tudi zaradi največ zaključenih pogajanj o členih pristopne pogodbe ter z manj finančnimi problemi kot katera koli od ostalih kandidatk. Pri odprtih pogajanjih lahko naletimo na nekaj ovir, še posebej na področju kmetijstva (cene pridelkov so nad EU povprečjem in hkratna majhnost panoge) ter pri regionalnih strukturnih prispevkih za podpovprečno razvite regije. Pogajanja naj bi se zaključila konec leta 2002, sprejem v EU pa je predviden v letu 2004.

Slovenska vlada ima mandat do leta 2004, njen cilj je pridružitev k EU. Privatizacija državnih podjetij in bank ostaja ena izmed prioritet vlade do konca njenega mandata.

Ekonomsko okolje regije

Kapitalska širitev Skupine NLB je usmerjena na države srednje in vzhodne Evrope, s posebnim poudarkom na jugovzhodni Evropi. S prenehanjem vojnega stanja na Balkanu se je vzpostavilo močno domače povpraševanje s potencialno gospodarsko rastjo v tej regiji, rast BDP je 3 do 4-odstotna.

V jugovzhodni Evropi je bila v letu 2001 povprečna rast BDP 4-odstotna, kar je rahlo manj kot v letu 2000. Albanija, Bolgarija, Hrvaška in Romunija so dosegle večjo rast v 2001, medtem ko so Bosna in Hercegovina, Jugoslavija in Makedonija dosegle nižjo.

Inflacija je, razen v Romuniji in Jugoslaviji, padla po celotni jugovzhodni Evropi pod 10 odstotkov. Stopnje brezposelnosti ostajajo visoke (povprečno 24 odstotkov), deficit tekočega dela plačilne bilance pa se vse bolj slabša in je v povprečju znašal 8 odstotkov BDP (le BIH je dosegla izboljšanje). Prihodki od prihajajočih tujih direktnih investicij ter turizma ga sicer nevtralizirajo, vendar ne morejo v celoti pokriti deficita v trgovinskem delu plačilne bilance.

Rast BDP na jugovzhodu naj bi se v letu 2002 gibala med 3 in 4 odstotki razen v Makedoniji, kjer pričakujemo stagnacijo glede na dano politično situacijo. Rahlo izboljšanje na v povprečju 4 odstotke se pričakuje v letu 2003. Inflacija bo upadla z letom 2002, posebno v Romuniji in Jugoslaviji, ki imata najvišji stopnji le-te. Stanje brezposelnosti se v letu 2002 še ne bo izboljšalo, se pa pričakuje, da se bo kasneje. V skladu s tem se tudi ne bo izboljšal deficit tekočega dela plačilne bilance med letoma 2002 in 2003.

Države bivše Jugoslavije sicer imajo potencialne možnosti za gospodarsko rast, vendar so nerešeni še številni problemi: Hrvaška ima visok zunanji deficit (skupaj z apreciacijo domače valute), Makedonija je zaradi mednarodnih konfliktov ekonomsko nazadovala, Bosna in Hercegovina poskuša razvijati svojo tržno ekonomijo, vseeno pa bo njen razvoj v veliki meri odvisen od tuje direktne finančne podpore. Jugoslavija mora rešiti svoje strukturne probleme in uveljaviti temeljne ekonomske spremembe.